Problematično gledanje na družbo (1)
Ko človek nekoliko spremlja, kako gledamo v današnji
Cerkvi na družbene težave, pride do kar zanimivih ugotovitev. Kot je nekako že
v navadi, niso toliko težavne same analize stanja, čeprav so včasih kar malo
preveč okužene z določenim sociologizmom, kolikor so bolj težavni sklepi.
Veliko je “črno-bele tehnike”, banaliziranja in poenostavljanja. Da pa ne bomo
govorili preveč v zraku, poglejmo nekoliko pobliže določeno analizo stanja, ki
je dobra in jasna, potem pa še sklepe. Kot se zdi, nam je v Cerkvi nekoliko
bolj postalo jasno, tudi v kakšnem ekonomskem kontekstu živimo. Zgodil se je
preobrat, ki ima seveda svoje posledice, po katerem smo v zahodnih deželah
postali porabniki izdelkov, ki so narejeni drugod.
Cerkvi na družbene težave, pride do kar zanimivih ugotovitev. Kot je nekako že
v navadi, niso toliko težavne same analize stanja, čeprav so včasih kar malo
preveč okužene z določenim sociologizmom, kolikor so bolj težavni sklepi.
Veliko je “črno-bele tehnike”, banaliziranja in poenostavljanja. Da pa ne bomo
govorili preveč v zraku, poglejmo nekoliko pobliže določeno analizo stanja, ki
je dobra in jasna, potem pa še sklepe. Kot se zdi, nam je v Cerkvi nekoliko
bolj postalo jasno, tudi v kakšnem ekonomskem kontekstu živimo. Zgodil se je
preobrat, ki ima seveda svoje posledice, po katerem smo v zahodnih deželah
postali porabniki izdelkov, ki so narejeni drugod.
To seveda vodi do postopnega zmanjševanja družbenega
bogastva po eni strani, po drugi pa se vse bolj jasno ustvarja čedalje
bogatejša elita, ki je skoraj izključno “zahodna”, saj so v gromozanski večini
nadzorniki in spodbudniki proizvodnje doma na Zahodu. Dežele, ki proizvajajo –
o tem, kako, v kakšnih razmerah, se proizvaja v teh deželah, je druga zgodba –,
ne morejo priti na površje, temveč ostajajo nerazvite. Pri tem je treba
povedati predvsem tole, da ta ljudstva ne hrepenijo toliko po tem, da bi
sodelovala pri dobičku in bogastvu, kolikor bolj hrepenijo po sodelovanju v
globalnem potrošniškem spektaklu. Tako pa prihaja do vse močnejšega družbenega
konflikta, saj s (m) o na drugi strani ljudstva, katerih blaginja polzi
navzdol. Ta položaj nam je torej precej jasen, a potem radi zadeve
zbanaliziramo, saj naj bi bila človeška družba sestavljena iz samo dveh
kategorij – iz bogatih in revnih.
bogastva po eni strani, po drugi pa se vse bolj jasno ustvarja čedalje
bogatejša elita, ki je skoraj izključno “zahodna”, saj so v gromozanski večini
nadzorniki in spodbudniki proizvodnje doma na Zahodu. Dežele, ki proizvajajo –
o tem, kako, v kakšnih razmerah, se proizvaja v teh deželah, je druga zgodba –,
ne morejo priti na površje, temveč ostajajo nerazvite. Pri tem je treba
povedati predvsem tole, da ta ljudstva ne hrepenijo toliko po tem, da bi
sodelovala pri dobičku in bogastvu, kolikor bolj hrepenijo po sodelovanju v
globalnem potrošniškem spektaklu. Tako pa prihaja do vse močnejšega družbenega
konflikta, saj s (m) o na drugi strani ljudstva, katerih blaginja polzi
navzdol. Ta položaj nam je torej precej jasen, a potem radi zadeve
zbanaliziramo, saj naj bi bila človeška družba sestavljena iz samo dveh
kategorij – iz bogatih in revnih.
Samo po sebi to še ne bi bilo tako narobe, če bi na to
gledali tako, kot so gledali naši očetje, saj so se v svoji globini zavedali –
to prepričanje so imeli v moči vere in upanja v večno življenje, ki ga prinaša
Kristus -, da je ta položaj lahko začasen in dokaj spremenljiv. Nasprotno pa
danes tudi v Cerkvi gledamo na to kot na nekaj trajnega, nespremenljivega. Kam
je šla tista resničnost, ki ji pravimo “človekova svobodna volja”, se lahko
zgolj vprašamo. Tako pa vse polariziramo, dobimo dva nasprotujoča si pola.
Bogati so na eni strani in so vselej amoralni, ustvarjajo krivičen in sprevržen
svet, na drugi strani pa so reveži, ki so vselej “lačni in žejni pravičnosti”
(sklicevanje na enega izmed blagrov je precej jasno, a kaj, ko Jezusovi blagri
govorijo o neki drugi, presežni stvarnosti), vselej hrepenijo po družbeni
solidarnosti …
gledali tako, kot so gledali naši očetje, saj so se v svoji globini zavedali –
to prepričanje so imeli v moči vere in upanja v večno življenje, ki ga prinaša
Kristus -, da je ta položaj lahko začasen in dokaj spremenljiv. Nasprotno pa
danes tudi v Cerkvi gledamo na to kot na nekaj trajnega, nespremenljivega. Kam
je šla tista resničnost, ki ji pravimo “človekova svobodna volja”, se lahko
zgolj vprašamo. Tako pa vse polariziramo, dobimo dva nasprotujoča si pola.
Bogati so na eni strani in so vselej amoralni, ustvarjajo krivičen in sprevržen
svet, na drugi strani pa so reveži, ki so vselej “lačni in žejni pravičnosti”
(sklicevanje na enega izmed blagrov je precej jasno, a kaj, ko Jezusovi blagri
govorijo o neki drugi, presežni stvarnosti), vselej hrepenijo po družbeni
solidarnosti …
Etika naj bi tako predstavljala tisti čudežni napoj, s
katerim bi dosegli te “pozitivne vrednote” – tako ali tako se danes o vrednotah
veliko govori, a niso nič več vezane na krščanski nauk, temveč so samo stoječe,
prav zato pa smo jim nadeli tisto poimenovanje, ki je v narekovajih. Pravkar
omenjeno naj bi zagotovilo nekaj, kar sprevrže skoraj dvatisočletno učenje
Cerkve. Zagotovilo naj bi namreč človekovo srečo in dostojanstvo, saj naj bi po
novem (govorimo o učenju zadnjih nekaj desetletij) človek bil na svetu zato, da
bi bil srečen, pri čemer je prepogosto mišljena le zemeljska sreča, ne pa tista
večna. To pa se ne sklada niti z evangelijem, če, recimo, damo za primer samo
priliko o bogatašu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31). Če smo že bili ustvarjeni
za srečo, potem je to večna sreča, ki pa je Bog sam. Kot nam pove sv. Avguštin,
nas je Bog “zase ustvaril”, naša naloga je taka, da Boga “spoznavamo, ljubimo
in mu služimo v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem, v nebesih”,
kot nam lepo pove stari katekizem. Zaradi tega napačnega gledanja, ki ga imamo,
so bogataši tisti, ki imajo v svojih rokah tako človeško srečo kot dostojanstvo
– morda pa smo preveč osredotočeni le na blaginjo, se vam ne zdi?
katerim bi dosegli te “pozitivne vrednote” – tako ali tako se danes o vrednotah
veliko govori, a niso nič več vezane na krščanski nauk, temveč so samo stoječe,
prav zato pa smo jim nadeli tisto poimenovanje, ki je v narekovajih. Pravkar
omenjeno naj bi zagotovilo nekaj, kar sprevrže skoraj dvatisočletno učenje
Cerkve. Zagotovilo naj bi namreč človekovo srečo in dostojanstvo, saj naj bi po
novem (govorimo o učenju zadnjih nekaj desetletij) človek bil na svetu zato, da
bi bil srečen, pri čemer je prepogosto mišljena le zemeljska sreča, ne pa tista
večna. To pa se ne sklada niti z evangelijem, če, recimo, damo za primer samo
priliko o bogatašu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31). Če smo že bili ustvarjeni
za srečo, potem je to večna sreča, ki pa je Bog sam. Kot nam pove sv. Avguštin,
nas je Bog “zase ustvaril”, naša naloga je taka, da Boga “spoznavamo, ljubimo
in mu služimo v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem, v nebesih”,
kot nam lepo pove stari katekizem. Zaradi tega napačnega gledanja, ki ga imamo,
so bogataši tisti, ki imajo v svojih rokah tako človeško srečo kot dostojanstvo
– morda pa smo preveč osredotočeni le na blaginjo, se vam ne zdi?
Kot reveže
pogosto danes pojmujemo pribežnike, o katerih smo že imeli priložnost
spregovoriti, ki se jim s tujko raje reče “migranti”. Zanje žal drži, da ne
prihajajo k nam zato, ker bi bili lačni in žejni pravičnosti in solidarnosti,
enakosti in podobnih reči. To jih ne zanima kaj dosti, če sploh kaj. Predvsem
so zaslepljeni z lepim in lagodnim življenjem, ki naj bi ga prinašalo
zahodnjaško potrošništvo. Želijo si tiste blaginje, ki jo imamo na Zahodu. Te
množice ljudi se zavestno podajajo na pot in zavestno tvegajo svoja življenja
zato, da bi karseda hitro zagotovile večjo blaginjo družinam v svojih deželah.
Želijo si priti do “mobija”, o katerem so lahko v svoji vasi zgolj sanjali,
sline se jim cedijo ob pogledu na zahodnjaške lepotičke v mini-krilih, ki jih
pri njih ni, želijo si priti do modelov avtomobilov, do katerih ne morejo doma.
Poenostavljeno lahko rečemo, da vidijo Zahod kot raj, kjer bi se lahko nemoteno
potopili v materialne dobrine in jih uživali, hkrati pa jih ne bi vezali več
strogi moralni zakoni.
pogosto danes pojmujemo pribežnike, o katerih smo že imeli priložnost
spregovoriti, ki se jim s tujko raje reče “migranti”. Zanje žal drži, da ne
prihajajo k nam zato, ker bi bili lačni in žejni pravičnosti in solidarnosti,
enakosti in podobnih reči. To jih ne zanima kaj dosti, če sploh kaj. Predvsem
so zaslepljeni z lepim in lagodnim življenjem, ki naj bi ga prinašalo
zahodnjaško potrošništvo. Želijo si tiste blaginje, ki jo imamo na Zahodu. Te
množice ljudi se zavestno podajajo na pot in zavestno tvegajo svoja življenja
zato, da bi karseda hitro zagotovile večjo blaginjo družinam v svojih deželah.
Želijo si priti do “mobija”, o katerem so lahko v svoji vasi zgolj sanjali,
sline se jim cedijo ob pogledu na zahodnjaške lepotičke v mini-krilih, ki jih
pri njih ni, želijo si priti do modelov avtomobilov, do katerih ne morejo doma.
Poenostavljeno lahko rečemo, da vidijo Zahod kot raj, kjer bi se lahko nemoteno
potopili v materialne dobrine in jih uživali, hkrati pa jih ne bi vezali več
strogi moralni zakoni.
/ dalje prihodnjič