
Vplivni italijanski kardinal
Giuseppe Siri, ki je kot eden izmed ključnih koncilskih očetov skrbno svaril
pred napačnimi tolmačenji tedanje katoliške reforme, je januarja leta 1975 v
reviji svoje genovske škofije izrazil naslednje tudi za naš čas pomembne misli:
Giuseppe Siri, ki je kot eden izmed ključnih koncilskih očetov skrbno svaril
pred napačnimi tolmačenji tedanje katoliške reforme, je januarja leta 1975 v
reviji svoje genovske škofije izrazil naslednje tudi za naš čas pomembne misli:
»Izkaznice modernizma so med
duhovščino postale kar oblačila, posvetna kajpak, ali vsaj na tak način
zamaskirana duhovniška, da dajejo vtis posvetnosti. Italijanska norma sicer
dovoljuje nošnjo ‘clergyman-a’, vendar še vedno velja, da je ‘normalno’
oblačilo talar. Oblika in barva: to sta dve stvari, ki sta v Italiji malokrat
upoštevani. Kdor nosi talar, ga obtožijo, da se giblje izven napredka. Toda
talar, prava ‘obramba norme zakona o talarju kot normalnem oblačilu’, omogoča,
da se duhovniki nikoli ne izgubijo v množici, omogoča, da so opazni, da imajo
priložnost oblikovati pričevanje o sakralnem in izražati pogum. K tej misli se
bom moral še vrniti. V sedanjem trenutku je za duhovščino namreč najbolj
nevarno to, da IZGINEJO. Duhovščina izginja, ker se ljudje v javnosti, kulturi,
politiki in umetnosti več ne zavedajo, da obstajamo tudi mi, duhovniki. V naših
duhovniških vrstah smo prišli celo tako daleč, da nekateri razglašajo konec
krščanskega sveta. Dobro vem, da je ljudstvo v globini srca ohranilo vero in jo
neumorno poživlja, vendar nas želi vsa protiklerikalna in masonska gorečnost,
ki je zagospodovala nad skoraj vsemi sredstvi obveščanja, prepričati o
nasprotnem, kakor da bi bila Cerkev že mrtva (kar ni niti malo res!); pri vsem
tem pa se tudi znotraj naše hiše [t. j. Cerkve] pojavljajo takšni, ki vse to še
pospešujejo. Ljubezen do promiskuitete, druženje s posvetnostjo, postavljanje
pod vprašaj avtoriteto in Kristusa, ki jo je vzpostavil, tvori SPRIČEVALO PROGRESIZMA.
Odhajanje v Taizé namesto v Lurd ali Rim tvori progresizem, medtem pa se
premikamo k eni največjih preizkušenj v zgodovini.«
duhovščino postale kar oblačila, posvetna kajpak, ali vsaj na tak način
zamaskirana duhovniška, da dajejo vtis posvetnosti. Italijanska norma sicer
dovoljuje nošnjo ‘clergyman-a’, vendar še vedno velja, da je ‘normalno’
oblačilo talar. Oblika in barva: to sta dve stvari, ki sta v Italiji malokrat
upoštevani. Kdor nosi talar, ga obtožijo, da se giblje izven napredka. Toda
talar, prava ‘obramba norme zakona o talarju kot normalnem oblačilu’, omogoča,
da se duhovniki nikoli ne izgubijo v množici, omogoča, da so opazni, da imajo
priložnost oblikovati pričevanje o sakralnem in izražati pogum. K tej misli se
bom moral še vrniti. V sedanjem trenutku je za duhovščino namreč najbolj
nevarno to, da IZGINEJO. Duhovščina izginja, ker se ljudje v javnosti, kulturi,
politiki in umetnosti več ne zavedajo, da obstajamo tudi mi, duhovniki. V naših
duhovniških vrstah smo prišli celo tako daleč, da nekateri razglašajo konec
krščanskega sveta. Dobro vem, da je ljudstvo v globini srca ohranilo vero in jo
neumorno poživlja, vendar nas želi vsa protiklerikalna in masonska gorečnost,
ki je zagospodovala nad skoraj vsemi sredstvi obveščanja, prepričati o
nasprotnem, kakor da bi bila Cerkev že mrtva (kar ni niti malo res!); pri vsem
tem pa se tudi znotraj naše hiše [t. j. Cerkve] pojavljajo takšni, ki vse to še
pospešujejo. Ljubezen do promiskuitete, druženje s posvetnostjo, postavljanje
pod vprašaj avtoriteto in Kristusa, ki jo je vzpostavil, tvori SPRIČEVALO PROGRESIZMA.
Odhajanje v Taizé namesto v Lurd ali Rim tvori progresizem, medtem pa se
premikamo k eni največjih preizkušenj v zgodovini.«
Navedene misli naj ne izzvenijo
kot obtožba na račun dobronamernosti tistih duhovnikov, ki ne nosijo talarja
(saj je tovrstna praksa najpogosteje rezultat pomanjkljive formacije v
semeniščih in tako ne predstavlja njihove zavestne krivde), temveč naj služijo
kot povabilo k večjemu pogumu pri posredovanju Kristusa v javnosti. Specifična
duhovniška obleka namreč priča o tem, komu duhovnik pripada in za koga živi.
Gre za enega izmed najlepših izrazov ljubezni do neveste Cerkve, s katero je duhovnik
na nadnaravni način poročen, in Jezusa Kristusa, njegovega Učitelja, Kralja in
Najvišjega duhovnika.
kot obtožba na račun dobronamernosti tistih duhovnikov, ki ne nosijo talarja
(saj je tovrstna praksa najpogosteje rezultat pomanjkljive formacije v
semeniščih in tako ne predstavlja njihove zavestne krivde), temveč naj služijo
kot povabilo k večjemu pogumu pri posredovanju Kristusa v javnosti. Specifična
duhovniška obleka namreč priča o tem, komu duhovnik pripada in za koga živi.
Gre za enega izmed najlepših izrazov ljubezni do neveste Cerkve, s katero je duhovnik
na nadnaravni način poročen, in Jezusa Kristusa, njegovega Učitelja, Kralja in
Najvišjega duhovnika.