Vplivni italijanski kardinal
Giuseppe Siri, ki je kot eden izmed ključnih koncilskih očetov skrbno svaril
pred napačnimi tolmačenji tedanje katoliške reforme, je januarja leta 1975 v
reviji svoje genovske škofije izrazil naslednje tudi za naš čas pomembne misli:

»Izkaznice modernizma so med
duhovščino postale kar oblačila, posvetna kajpak, ali vsaj na tak način
zamaskirana duhovniška, da dajejo vtis posvetnosti. Italijanska norma sicer
dovoljuje nošnjo ‘clergyman-a’, vendar še vedno velja, da je ‘normalno’
oblačilo talar. Oblika in barva: to sta dve stvari, ki sta v Italiji malokrat
upoštevani. Kdor nosi talar, ga obtožijo, da se giblje izven napredka. Toda
talar, prava ‘obramba norme zakona o talarju kot normalnem oblačilu’, omogoča,
da se duhovniki nikoli ne izgubijo v množici, omogoča, da so opazni, da imajo
priložnost oblikovati pričevanje o sakralnem in izražati pogum. K tej misli se
bom moral še vrniti. V sedanjem trenutku je za duhovščino namreč najbolj
nevarno to, da IZGINEJO. Duhovščina izginja, ker se ljudje v javnosti, kulturi,
politiki in umetnosti več ne zavedajo, da obstajamo tudi mi, duhovniki. V naših
duhovniških vrstah smo prišli celo tako daleč, da nekateri razglašajo konec
krščanskega sveta. Dobro vem, da je ljudstvo v globini srca ohranilo vero in jo
neumorno poživlja, vendar nas želi vsa protiklerikalna in masonska gorečnost,
ki je zagospodovala nad skoraj vsemi sredstvi obveščanja, prepričati o
nasprotnem, kakor da bi bila Cerkev že mrtva (kar ni niti malo res!); pri vsem
tem pa se tudi znotraj naše hiše [t. j. Cerkve] pojavljajo takšni, ki vse to še
pospešujejo. Ljubezen do promiskuitete, druženje s posvetnostjo, postavljanje
pod vprašaj avtoriteto in Kristusa, ki jo je vzpostavil, tvori SPRIČEVALO PROGRESIZMA.
Odhajanje v Taizé namesto v Lurd ali Rim tvori progresizem, medtem pa se
premikamo k eni največjih preizkušenj v zgodovini.«

Navedene misli naj ne izzvenijo
kot obtožba na račun dobronamernosti tistih duhovnikov, ki ne nosijo talarja
(saj je tovrstna praksa najpogosteje rezultat pomanjkljive formacije v
semeniščih in tako ne predstavlja njihove zavestne krivde), temveč naj služijo
kot povabilo k večjemu pogumu pri posredovanju Kristusa v javnosti. Specifična
duhovniška obleka namreč priča o tem, komu duhovnik pripada in za koga živi.
Gre za enega izmed najlepših izrazov ljubezni do neveste Cerkve, s katero je duhovnik
na nadnaravni način poročen, in Jezusa Kristusa, njegovega Učitelja, Kralja in
Najvišjega duhovnika.