Lambert Ehrlich, le kdo
ga ne pozna. Vsak katoličan je že slišal zanj. Duhovnik, mučenec, doktor in
profesor, etnolog, eden največjih Slovencev časa med obema vojnama. Kljub
načelni hvali in kipom so njegova dela skoraj pozabljena. Ehrlichov simpozij v
Rimu je bil izveden pred enajstimi leti. Njegovih del ne bomo našli na policah
katoliških knjigarn. V njih je preveč jasnosti za današnje mlačne, ne mrzle ne
vroče ljudi. V delu »Katoliška Cerkev, kraljestvo božje na zemlji« piše sledeče:
»Sicer hočejo vse takoimenovane krščanske veroizpovedi biti Kristusove. Nočejo
se prepirati s katoliško Cerkvijo; tako lahko svobodno delamo vsak po svoje za razširjenje
krščanstva. A prav tu stopi na plan katoliška Cerkev in trdi, da je ona
edinozveličavna, edinoresnična, da ima polno in celo resnico. Naš čas očita
zato Cerkvi, da je ošabna in nestrpna; ni čuda! Živimo v dobi, ki zahteva
brezmejno svobodo, svobodo tudi v verskem mišljenju; češ, da je vse, tudi vera,
v neprestanem razvoju. Cerkev pa je tu neizprosna. Pri vsaki drugi veri, ki jo
je ustanovil kak človek, bi bila to v resnici neznosna ošabnost. Toda pri
katoliški Cerkvi je to samo neizogibna doslednost.« Trda je ta beseda, bi danes
rekli. Stvari se spreminjajo in (na žalost) take knjige (domnevno) niso
primerne za slovenske vernike. Anslem Grün bo boljše branje, mislijo uredniki.
Angeli, vino, to zanima ljudi.
ga ne pozna. Vsak katoličan je že slišal zanj. Duhovnik, mučenec, doktor in
profesor, etnolog, eden največjih Slovencev časa med obema vojnama. Kljub
načelni hvali in kipom so njegova dela skoraj pozabljena. Ehrlichov simpozij v
Rimu je bil izveden pred enajstimi leti. Njegovih del ne bomo našli na policah
katoliških knjigarn. V njih je preveč jasnosti za današnje mlačne, ne mrzle ne
vroče ljudi. V delu »Katoliška Cerkev, kraljestvo božje na zemlji« piše sledeče:
»Sicer hočejo vse takoimenovane krščanske veroizpovedi biti Kristusove. Nočejo
se prepirati s katoliško Cerkvijo; tako lahko svobodno delamo vsak po svoje za razširjenje
krščanstva. A prav tu stopi na plan katoliška Cerkev in trdi, da je ona
edinozveličavna, edinoresnična, da ima polno in celo resnico. Naš čas očita
zato Cerkvi, da je ošabna in nestrpna; ni čuda! Živimo v dobi, ki zahteva
brezmejno svobodo, svobodo tudi v verskem mišljenju; češ, da je vse, tudi vera,
v neprestanem razvoju. Cerkev pa je tu neizprosna. Pri vsaki drugi veri, ki jo
je ustanovil kak človek, bi bila to v resnici neznosna ošabnost. Toda pri
katoliški Cerkvi je to samo neizogibna doslednost.« Trda je ta beseda, bi danes
rekli. Stvari se spreminjajo in (na žalost) take knjige (domnevno) niso
primerne za slovenske vernike. Anslem Grün bo boljše branje, mislijo uredniki.
Angeli, vino, to zanima ljudi.
Nadaljujmo z dr. Ehrlichom: »Kaj hoče biti
katoliška Cerkev? Ustanova, družba,
sestav, zavod Kristusov: toda vse to še ne označi celega bistva katoliške
Cerkve. Razen tega, da izvira neposredno in izključno od Kristusa, trdi nekaj
presenetljivega: V njej živi še danes Kristus Bog, ki je pred blizu 2000 leti
(delo je izšlo leta 1919 op. p.) hodil
po zemlji: Evangelij opisuje preteklo življenje Kristusa; a Cerkev je živ
evangelij, ki opisuje sedanje življenje in delovanje Kristusa. Čula je besede
iz Kristusovih ust: ‘Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene
zaničuje.’ Ona se v nekem oziru enači s Kristusom in trdi, da iz nje govori in
uči Kristus, da ponavlja Kristus v njenih bojih in križih svoje nekdanje muke
in boje, ona trdi, da se Kristus v njej na novo poraja, uči in blagoslavlja,
ozdravlja in ponavlja čudeže, se daje na novo bičati, obsojati in na križ
pribijati, in da se v Cerkvi vedno spet na novo ponavlja Kristusovo vstajenje.
Zato govori z božjim naglasom. Druge vere trdijo, da imajo resnico, da kažejo
pot, a katoliška Cerkev pravi, da govori iz nje sam Kristus, ki je dejal:
‘Pridite k meni vsi, jas sem pot, resnica in življenje!’« Ni kaj dodati.
Ehrlichovo pisanje je tako jasno, da ga lahko berejo in razumejo osnovnošolci.
katoliška Cerkev? Ustanova, družba,
sestav, zavod Kristusov: toda vse to še ne označi celega bistva katoliške
Cerkve. Razen tega, da izvira neposredno in izključno od Kristusa, trdi nekaj
presenetljivega: V njej živi še danes Kristus Bog, ki je pred blizu 2000 leti
(delo je izšlo leta 1919 op. p.) hodil
po zemlji: Evangelij opisuje preteklo življenje Kristusa; a Cerkev je živ
evangelij, ki opisuje sedanje življenje in delovanje Kristusa. Čula je besede
iz Kristusovih ust: ‘Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene
zaničuje.’ Ona se v nekem oziru enači s Kristusom in trdi, da iz nje govori in
uči Kristus, da ponavlja Kristus v njenih bojih in križih svoje nekdanje muke
in boje, ona trdi, da se Kristus v njej na novo poraja, uči in blagoslavlja,
ozdravlja in ponavlja čudeže, se daje na novo bičati, obsojati in na križ
pribijati, in da se v Cerkvi vedno spet na novo ponavlja Kristusovo vstajenje.
Zato govori z božjim naglasom. Druge vere trdijo, da imajo resnico, da kažejo
pot, a katoliška Cerkev pravi, da govori iz nje sam Kristus, ki je dejal:
‘Pridite k meni vsi, jas sem pot, resnica in življenje!’« Ni kaj dodati.
Ehrlichovo pisanje je tako jasno, da ga lahko berejo in razumejo osnovnošolci.
V dopolnitev dodaja: »Tu se pokaže takoj
bistvena razlika med katoliško Cerkvijo in drugimi verstvi. Skupno delovanje,
vzajemno versko delo, kakor si ga domišljujejo verstva, je izključeno. Koga pa
iščejo krščanske vere? Seveda Kristusa! A Kristus je pri meni, odgovori
katoliška Cerkev. Kako naj ga torej iščemo drugod? Očitajo naši Cerkvi
ošabnost, ker hodi sama svojo pot in se noče bratiti z nikomer. – Seveda bi to
bila ošabnost in nestrpnost! Toda v tem slučaju ni; zakaj v njej je sam
Kristus, živa resnica. Očitati bi torej morali ošabnost Kristusu samemu. –
Katoliška Cerkev nastopa kot božja ustanova, govori v božjem imenu, svari, uči,
razsoja in obsoja kot božji sodnik.«
bistvena razlika med katoliško Cerkvijo in drugimi verstvi. Skupno delovanje,
vzajemno versko delo, kakor si ga domišljujejo verstva, je izključeno. Koga pa
iščejo krščanske vere? Seveda Kristusa! A Kristus je pri meni, odgovori
katoliška Cerkev. Kako naj ga torej iščemo drugod? Očitajo naši Cerkvi
ošabnost, ker hodi sama svojo pot in se noče bratiti z nikomer. – Seveda bi to
bila ošabnost in nestrpnost! Toda v tem slučaju ni; zakaj v njej je sam
Kristus, živa resnica. Očitati bi torej morali ošabnost Kristusu samemu. –
Katoliška Cerkev nastopa kot božja ustanova, govori v božjem imenu, svari, uči,
razsoja in obsoja kot božji sodnik.«
Lahko bi rekli, da so te besede naravnost čudovite, a hitro nas javno mnenje
posvari, da so danes drugi časi. Zato predlagamo, da se na hitro sprehodimo po
Katekizmu Katoliške Cerkve in pogledamo, kaj Cerkev danes pravi o Cerkvi in
njenem vplivu na druge ljudi in ostala verstva.
 |
| Jud Alfonz Ratisbone, spreobrnjen po čudodelni svetinjici. Z bratom usatnovil Kongregacijo naše Gospe Sionske, za spreobrnjenje Judov |
1. »Svet je bil
ustvarjen zaradi Cerkve.« (760) Tako razumemo, da Cerkev kliče vsakega človeka,
da bi bil njen ud, ne glede na religijo, v kateri se je rodil. Če je bil svet
ustvarjen zaradi Cerkve, kdo bi se lahko počutil blizu Bogu in bil obenem
oddaljen od tega svetega Dela?
ustvarjen zaradi Cerkve.« (760) Tako razumemo, da Cerkev kliče vsakega človeka,
da bi bil njen ud, ne glede na religijo, v kateri se je rodil. Če je bil svet
ustvarjen zaradi Cerkve, kdo bi se lahko počutil blizu Bogu in bil obenem
oddaljen od tega svetega Dela?
2. Katoliška Cerkev je »v skrivnosti že pričujoče Kristusovo kraljestvo«. (763)
Kdo bi se torej lahko imenoval kristjan s tem, da ostaja zunaj Njegovega
kraljestva? Katera druga religija, katera »cerkev« razen Katoliške bi lahko trdila,
da jo je ustvaril Bog sam?
3. »Edini srednik Kristus je svojo sveto Cerkev, občestvo vere, upanja in
ljubezni, ustanovil in jo nenehno vzdržuje kot vidno družbo, po kateri na vse
razliva resnico in milost.« (771) Če je Cerkev vidni in sveti organizem, kako
naj bi bili v božji milosti, božji prijatelji, medtem ko ostajamo daleč od tega
občestva, ki ga je ustanovil sam Bog (Sin), ki ga Bog (Oče) vodi in Bog (Sveti
Duh) oživlja?
4. Katoliška Cerkev je edino »orodje odrešenja za vse ljudi«. (776) Ostajati
daleč od tega orodja zaradi napačne navezanosti na vero in kulturo, v kateri se
je človek rodil, je popolnoma napačno. Bili bi kakor nekdo, ki bi sledil
staršem v greh in smrt.
5. »Kristus in Cerkev – to je torej »celotni Kristus«.« (795) Je mogoče torej
izreči večje bogokletje kakor »Kristus – da, Cerkev – ne«? In kako torej ne
kazati vsakemu »kristjanu«, naj bo evangeličan, protestant ali pravoslavni, da
je samo ena Cerkev s Kristusom celotni Kristus in ne vse cerkve tega sveta?
6. »Do prelomov, ki ranijo edinost
Kristusovega telesa (razlikujemo herezijo, apostazijo in shizmo), pride zaradi
grehov ljudi.« (817) Grozno bi bilo ne poudariti greha herezije in shizme v
dialogu z nekatoliškim sogovornikom. Grešnike svariti, nevedne učiti in braniti
Resnico so dela usmiljenja, ki nam jih nalaga Kristus sam, to so naše
dolžnosti.
7. Katoliška Cerkev je »Noetova ladja, ki edina rešuje iz vesoljnega potopa.«
(845) Se torej zavedamo krivde mnogih današnjih ekumenistov, ki zaradi ugajanja
ljudem (bolj kot Bogu) škodujejo bližnjemu, ker mu ne kažejo, kje se danes
nahaja Noetova ladja, ki jih edina lahko reši?
8. Cerkvi je »naložena nujnost in hkrati sveta pravica oznanjati evangelij vsem
ljudem.« (848) So judje ljudje? Muslimani? Budisti in hindujci so ljudje? Res
se o tem lahko vprašamo, ko gledamo, kako je ta Gospodov misijonarski ukaz
danes zanemarjen in opuščen. Nekateri
blebetajo, da naj Cerkev ne bi imela »specifičnega poslanstva za spreobrnjenje
judov« (tako nek kardinal). Te in podobne zmote so bile zapisane celo v
vatikanskem časniku Osservatore Romano. Vse ljudi evangeliziramo, ker jih
ljubimo. Ne evangelizirati pomeni ne ljubiti. Tretje možnosti ni.
9. »
Ker laikom, kakor vsem vernikom, v moči krsta in birme Bog nalaga apostolat,
zato imajo obvezujočo dolžnost in hkrati pravico posamič ali povezani v
združenja delati za to, da bi vsi ljudje in po vsej zemlji spoznali in sprejeli
odrešenjsko-zveličavno božje oznanilo.« (900) Te besede niso dovoljkrat
izrečene pri naših pridigah, niti v naših občilih.
Ker laikom, kakor vsem vernikom, v moči krsta in birme Bog nalaga apostolat,
zato imajo obvezujočo dolžnost in hkrati pravico posamič ali povezani v
združenja delati za to, da bi vsi ljudje in po vsej zemlji spoznali in sprejeli
odrešenjsko-zveličavno božje oznanilo.« (900) Te besede niso dovoljkrat
izrečene pri naših pridigah, niti v naših občilih.
Vsi katoličani imajo dolžnost evangelizirati
vse nekatoličane. To naj počnejo do konca sveta in do prenehanja obstoja vseh
človeških religij (v nebesih namreč obstaja samo ena, to je katoliška). Ta dolžnost
ne izhaja od škofa ali župnika, ampak od Boga. Tako nam je nihče ne more
odvzeti, prepovedati ali okrniti. Če bi nas neka avtoriteta želela usmeriti v
ljudske menze (ki so potrebne!), medtem ko bi si mi želeli evangelizirati,
imamo pravico poudariti, da nas Bog po krstu in birmi kliče k apostolatu in da
ta naloga nikoli ne mine. Ne mine kakor ne mine Zakrament. Ta apostolat pa mora
biti namenjen vsem ljudem. Izjeme niso predvidene. Tudi če bi si nekateri
svetovni mogočniki želeli zagotoviti odtujenost od našega dela, je Kristus za
vse ali za nikogar. Gotovo ni samo za tiste, ki so imeli srečo roditi se, brez
zaslug, v pravi veri.
vse nekatoličane. To naj počnejo do konca sveta in do prenehanja obstoja vseh
človeških religij (v nebesih namreč obstaja samo ena, to je katoliška). Ta dolžnost
ne izhaja od škofa ali župnika, ampak od Boga. Tako nam je nihče ne more
odvzeti, prepovedati ali okrniti. Če bi nas neka avtoriteta želela usmeriti v
ljudske menze (ki so potrebne!), medtem ko bi si mi želeli evangelizirati,
imamo pravico poudariti, da nas Bog po krstu in birmi kliče k apostolatu in da
ta naloga nikoli ne mine. Ne mine kakor ne mine Zakrament. Ta apostolat pa mora
biti namenjen vsem ljudem. Izjeme niso predvidene. Tudi če bi si nekateri
svetovni mogočniki želeli zagotoviti odtujenost od našega dela, je Kristus za
vse ali za nikogar. Gotovo ni samo za tiste, ki so imeli srečo roditi se, brez
zaslug, v pravi veri.
Katekizem nam jasno kaže, da je dolžnost tako posvečenih kot laikov nositi
oznanilo odrešenja vsem ljudem. To oznanilo, ki je Kristus, je neločljivo
povezano z eno in edino Kristusovo
Cerkvijo.
Viri:
Lambert Ehrlich, Katoliška Cerkev kraljestvo božje na zemlji. Celovec: Družba
sv. Mohorja; 1919
Katekizem katoliške Cerkve. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca; 1993
Fabrizio Cannone. Bisogna convertire i non cattolici?.Il settimanale di Padre
Pio.2013;19(XII):22-24