Stroga pokorščina

pare, Maribor, 5.november 2013
Duhovnik namenja pri sveti maši posebno pozornost natančnemu
izpolnjevanju rubrik
; mašnik ne sme namreč nobene stvari – niti najmanjše –
ne odvzeti ne dodati. Takšna zanemarjanja ne bi bile majhne napake, ampak
veliki pregreški, ker bi ravnali zoper čast Božjega opravila. Vse te stvari imajo namreč duhovni pomen
in povišujejo sveto dejanje najsvetejšega opravila. 
Vsak duhovnik, ki mašuje po
izredni obliki rimskega obreda, se pokriža 16-krat, proti ljudstvu se obrne
6-krat, oltar poljubi 8-krat. V znamenje spokornosti se na prsi trka 10-krat;
prav tolikokrat tudi poklekne. Oči povzdigne proti nebu 11-krat, roke sklene
54-krat, z glavo se prikloni 21-krat, z ramami pa 7-krat. Globoko se prikloni
8-krat. Daritev blagoslovi s sv. križem 31-krat. Obe roki položi z dlanjo na
oltar 29-krat. Z razprostrtimi rokami moli 14-krat, s sklenjenimi pa 36-krat.
Sklenjene roke položi 7-krat na oltar. Levo roko položi 9-krat na oltar, na
prsi pa 11-krat. Obe roki dvigne proti nebu 8-krat. Tiho moli 11-krat, na glas
13-krat. Kelih odkrije in pokrije 10-krat. Sem ter tja gre 20-krat. 
Zraven teh 350 velikokrat ponovljenih kretenj mora mašnik paziti še na
150 priložnostnih navodil.
Vseh teh priložnosti za pokorščino je torej 500.
Poleg tega se mora ravnati še po štiristotih pravilih. Če torej ta pravila
prištejemo k obredom, smemo reči, da mora
mašnik, ki mašuje po klasičnem rimskem obredu, poznati okrog devetsto členov

in se po njih ravnati, ne da bi pri tem karkoli izvzel ali spremenil.
Omenjena strogost in obilica pravil nista sama sebi namen (sveta
maša ne sme postati nekaj mehanskega), temveč
težita k mrtvičenju samovolje in zagotavljanju spoštljivosti liturgije.

Središče svete maše je Kristus (pravila postavlja Njegova Cerkev, glas Boga na
zemlji), ne človek, opravljanje svete daritve pa je namenjeno slavi Boga in
posvečevanju vernih, kar pa je nemogoče brez pokorščine Gospodu. Poleg tega se
je potrebno zavedati, da prava svoboda ni v sproti prikrojeni ustvarjalnosti,
marveč v svobodnem izpolnjevanju Božjih (in cerkvenih) zapovedi.