Ob sklepu leta vere
(2012/2013): Iz svetega rastem v svet (Blaž Koman)

 

 Dandanes mi mnogi verniki ali
zgolj znanci radi hote ali nehote vržejo kost z že docela banalizirano in
izzvenelo izjavo: »Ampak, jaz sem veren, zakaj bi potem moral hoditi k maši?«
Ali pa: »Saj ti ni treba hoditi k maši, da si vernik. Tisti duhovnik tam je
itak ‘kar tko malo’.« Tovrstne popolnoma zbegane izjave zbeganih iskalcev, ki
niti niso sami krivi za to, da se jim po glavi podijo vse te nerazumne ideje,
so mi vedno nova iztočnica za debatiranje, pričevanje in tudi osebno
premišljevanje okoli svete maše.

V kolikor tvoja vera ni tako
trdna, da bi zmogel verovati in razumeti univerzalnega, temeljnega in
brezkompromisnega pomena zakramentov, še najbolj pa zakramenta svete
evharistije – zahvale. Gre za Najsvetejši (!) oltarni zakrament, ki ga Jezus
pri zadnji večerji zapove (!) in za vekomaj zapečati z besedami: »To delajte v
moj spomin.« Ne reče: »Če boste imeli čas,« ali »če se vam bo ljubilo,« ali »če
vam bo hudo ali si boste zaželeli dobre družbe vrstnikov in zabavne glasbe.«
Ne. Kristus zapove, naj počnemo to v Njegov spomin in v odpuščanje grehov.

Mnogi tudi radi rečejo: »Ja, pa
saj je pomembno konec koncev le to, da spoštujem druge ljudi.« In nemalokrat
slišim to tudi iz ust sester in bratov v katoliški veri. Vendar tako v Stari
kot v Novi Zavezi nam Bog na prvo mesto postavlja enako zapoved: ljubezen – do
Njega. In kdo smo mi, da si bomo sploh drznili misliti zoper Božje (!)
zapovedi?

Kaj ima vse to s sveto mašo? Vse.
Kdor ima resnično trdno vero in hodi po poti Kristusa, ne bo nikoli rekel: »Ne
rabim maše in Cerkve, ker sem lahko tudi tako dober človek in vernik.« Rekel pa
bo: »Vse, kar potrebujem, je Bog in On mi bo priskrbel več, kot bi si jaz
želel.«

Z resnično vero v srcu ne bom
stopal k sveti maši zgolj kot k nekemu obredu spomina (brez Kristusove resnične
navzočnosti v kruhu in vinu) ali še huje: k nekemu koncertu, nastopu pevskega
zbora. Ne bom šel tja, ker mi doma tako rečejo, ker bom tam srečal ljudi iz
domače okolice in se pokazal pred duhovnikom, da bi videl, kako svet sem, ko
hodim redno k maši. Ne!

 Z resnično vero v srcu bom stopal k sveti maši
kot najsvetejšemu obredu, pri katerem bom deležen prisotnosti Najsvetejšega in
obhajila z Najsvetejšim. In iz te ljubezni do Boga se bo izražala tudi moja
zunanja drža. Kajti, ali nima vsak rad, da v kolikor nekomu nekaj pomeni, mu ta
to tudi izkaže? Ali nima potem Bog kot naš Stvarnik, naša Pot in naš Rešitelj
toliko večje pravice, da mu izkažemo največje časti, ki mu jih zmoremo
izkazati?

Vse moje življenje moram črpati
iz svetega in ne iz sveta. Svetno je minljivo. Je grešno. Meseno, strastno in
spotikljivo. Vodi v stranpoti in prepade. Dokončno tudi v pekel, ki je tako
resničen kot nebesa. Le ko črpam iz svetega, se ognem pastem (po)svetnega. In
kaj je svetejše od Najsvetejšega, ki je resnična prisotnost Boga Odrešenika?

Na prvem mestu je vprašanje, kako
pristopam k Najsvetejšemu? Kako vstopim v sveti prostor cerkve, kjer je v
tabernaklju nenehno bivajoče Najsvetejše? Mnogi radi uporabljamo/uporabljajo
prispodobo s stopanjem pred kakšnega vladarja ali pomembno svetovno osebnost,
ki je vredna naših časti in spoštovanja. Kako potem stopiti pred Vladarja, ki
mu gredo resnično vse največje in celo nepredstavljive zasluge? Zagotovo sta tu
na mestu spoštljivost in ponižnost. Če bi šel v skrajnost, bi rekel, da bi se
moral vsakič, ko bi vstopil v cerkev in se spomnil Najsvetejšega v tabernaklju
ali izpostavljenega na oltarju, vreči na tla in se od sreče, veselja in radosti
zjokati, ker smem zreti Vate, ki si mi »alfa in omega«.

Vsak bo ob premisleku in
prevrednotenju njegove resnične ljubezni do Boga prišel do sklepa, kako se
pravilno obnašati pred Njim. Od tod tudi obnašanje med celotnim obredom svete
maše. Spoštljivi prikloni, kadar so na mestu, glasna molitev, spoštovanje svete
tišine, zagotovo pa (zame) najpomembnejše: klečanje med samim evharističnim
obredom. Pri trenutkih, ko se bistvo pod podobama kruha in vina spremeni v
Kristusovo Telo in Kri. Takrat moram verovati in v duhu te vere izkazati
najgloblje spoštovanje do svojega Odrešenika in Stvarnika.

Iz mojega odnosa do Boga, do
Najsvetejšega, črpam tudi razumsko pomen lepe in spoštljive liturgične drže. Ne
molim, kot bi branil enajstmetrovko ali ne slonim na klopi in se oziram po prostoru,
da bi mi čas hitreje minil. Moje bistvo je v času obreda v polnosti usmerjeno k
Bogu. Moja molitev gre Njemu, moje prošnje gredo Njemu in ko je čas za
obhajilo, ga obhajam spoštljivo in ponižno, pristopim z lepo sklenjenimi dlanmi
v spoštljivi molitveni drži, pokleknem in užijem Njega z obhajanjem na usta.

Zakrament svete maše in dar, da
smem prejeti Gospoda pri obhajilu, sta temelj vsakega vernika. Iz
evharističnega Kristusa črpa bit in gradi temelje svojega posvetnega življenja.
Moj odnos do Najsvetejšega, do svetega, mi ne dovoljuje, da bi stopil pred Boga
ali ga celo užil (!) v stanju nečistosti in obtežen z grehi. Kajti moja duša,
ki prebiva v meni, se bo pri obhajilu napojila s Svetim Rešnjim telesom. V
kakšen prostor želim takrat spustiti Kristusa? Zato razumem, da moram pred tem
svoje grehe pri zakramentu svete spovedi predati na oltar pred Boga in ga
prositi odpuščanja. Ta sveti (!) zakrament pa zopet vodi tudi v poboljšanje v
mojem svetnem (!) življenju.

Ko tako stopam pred Boga in ga
častim z vsemi zaslugami, ki Mu gredo, zavedno in nezavedno gradim tudi svoj
odnos do sveta, ki me obdaja. Tako iz svetega, presežnega in Najsvetejšega
črpam za posvetno in minljivo. Tako grem k sveti maši z veseljem, da se bom
zopet vsaj za nekaj časa ves (!) predal Bogu, da bom prejel Njega, ki mi bo dal
moč in v čigar veri lahko delam tudi čudeže. S takšnim pristopom bom tudi lažje
razumel, ne le veroval, sveto. 

Obračal se bom na svetnike in
iskal v njih zgled, ki ne bo nekaj obskurnega in meni tujega, morda celo
čudnega, norega, nenavadnega, ampak jih bom razumel, kajti zato, da so sveti,
so se tudi sami ne le pri maši, ampak z vsem svojim življenjem predali Bogu. In
iz svoje popolne predanosti so ustvarili krasne stvari. V njih je Sveti Duh
deloval z vso močjo, njihova ljubezen do bližnjega je bila nepredstavljiva,
njihova strpnost neskončna, njihova zmožnost prenašanja bremen trdna in
neuklonljiva, njihova volja jeklena in njihovo življenje živeto v polnosti.

Vse to pa so dosegli iz vere in
po veri, ki jih je vedno znova in znova vodila v ponižnosti in spoštovanju pred
Najsvetejše in k obhajilu.