Bog nas vabi k pobožnosti preko papeža Frančiška, služabnika Gospodovih služabnikov


papež mašuje na oltarju bl. Janeza Pavla II.

22. novembra 2013. leta
Gospodovega, na praznik mučenke svete Cecilije, je sveti oče, rimski patriarh
Frančišek spregovoril o ustrezni liturgični drži. V svoji pridigi, izrečeni v
cerkvi Doma svete Marte v Vatikanu, se
je dotaknil duha adoracije
, ki je prvi korak na poti k poglabljanju v svete
skrivnosti, navzoče pri najsvetejšem opravilu Cerkve, to je sveti maši. Čeprav
papeževih besed ne želimo trgati iz konteksta in mu pripisovati izjav, ki jih
ni izrekel, je zaradi splošne in načelne narave njegove pridige mogoče
izpostaviti stališče, ki ga na tem blogu vseskozi zagovarjamo. Papeževe besede
namreč  lahko interpretiramo tudi v luči častite liturgične usmeritve »ad
orientem« oziroma »ad Dominum«
, pri čemer je celotno verno ljudstvo z
duhovnikom vred obrnjeno v isto smer, to je v smer Boga (križanega, vstalega in
pričakovanega, da kakor sonce z vzhoda zasveti na sodni dan).
Prilagamo prevod nekaterih vsebinsko bolj izrazitih odlomkov,
ki so v večjem obsegu in izvirnem jeziku dostopni v časopisu L’ Osservatore
Romano (http://it.radiovaticana.va/news/2013/11/22/papa_francesco:_nel_tempio_non_si_va_a_celebrare_un_rito_ma_ad/it1-748874).
Tempelj je sveti kraj, v katerem
ni najpomembnejša ritualnost [sama po sebi], temveč adoracija Gospoda. Tempelj
je hiša iz kamna, kjer ljudstvo ohranja svojo dušo v navzočnosti Boga. Tempelj
je kot kraj, na katerega se sklicuje božje ljudstvo. Sveti tempelj pa je tudi
telo posameznika, v katerem Bog govori, srce pa posluša.
Tempelj je kraj, kamor skupnost
hodi molit, slavit Gospoda, se zahvaljevat, predvsem pa je to kraj adoracije. V templju poteka adoracija
Gospoda. Prav ta točka je najpomembnejša. To velja tudi za liturgično
ceremonijo: kaj je najpomembnejše pri
liturgični ceremoniji?
Spevi, obredi, ki so lepi in vse, kar je takega? Najvažnejša je adoracija: celotna skupnost
združeno gleda oltar, kjer se praznuje žrtev in kjer poteka adoracija.
Jaz
pa verjamem – in to pravim ponižno – , da smo morda mi kristjani nekoliko
izgubili smisel za adoracijo, ker pri tem mislimo takole: gremo v tempelj, tam
se bomo združili kot bratje – to je sicer lepo in dobro! – toda središče je
tam, kjer je Bog. Mi smo tisti, ki naj
Bogu namenjamo adoracijo.
So naši templji kraji adoracije,
mar dajejo prednost adoraciji? Mar naša [liturgična] slavja dajejo prednost adoraciji?
Jezus je namreč izgnal »poslovne može«, ki so si tempelj prisvojili za kraj
trgovanja, namesto za kraj adoracije.
Obstaja tudi drugačen »tempelj«,
gre za drug kraj svetega, ki ga moramo upoštevati v življenju. Sveti Pavel nam
pravi, da smo mi templji Svetega Duha. [Tudi] Jaz sem tempelj. Duh Boga je v meni. In ta nam tudi pravi: »Ne
povzročajte žalosti Gospodovemu Duhu, ki je v vas!« Tudi tukaj lahko govorimo o
adoraciji, in sicer svojevrstni adoraciji. Tukaj je srce tisto, ki išče
Gospodovega Duha, ki je v njem. Srce ve,
da je v njem Bog
, da je v njem Sveti Duh. Srce ga posluša in mu sledi.
Hoja za Bogom vsekakor predpostavlja stalno očiščevanje, kajti mi smo
grešniki.
Potrebno se je očiščevati
z molitvijo, s pokoro, z zakramentom sprave, z evharistijo.
Tako moramo
imeti v teh dveh templjih, v materialnem templju kot kraju adoracije in
duhovnem templju v meni kot prebivališču Svetega Duha, razpoloženje usmiljenja,
ki daje adoracijo in posluša, ki moli in prosi odpuščanja, ki slavi Gospoda.
Ko se govori o veselju templja,
se govori o sledečem: vsa skupnost je v
adoraciji, v molitvi, v izrekanju zahvale, v slavljenju
. Jaz sem v molitvi
z Gospodom, ki je v meni, kajti jaz sem »tempelj«. Jaz poslušam, jaz sem na
voljo. Naj nam Gospod podeli ta pravi smisel templja, da bi lahko šli naprej v
našem življenju adoracije in poslušanja Besede Boga.
Naj Gospod podeli vsem (sedaj že)
osmim piscem bloga modrost za pravilno posredovanje resničnega duha liturgije
in celotnega življenja po Kristusu. Naj Gospod omehča srca vseh tistih bralcev,
ki mislijo, da je naše delo čudaško ali domišljavo. Naj bo torej blog Ad
Dominum sprejet kot iskrena pobuda, ki svojo moč črpa iz adoracije živega Boga
v Najsvetejšem zakramentu.