Leta 1974 je vidni italijanski
kardinal Giuseppe Siri v katoliški reviji Renovatio
opozoril na napačno razumevanje ekumenskega gibanja, ki se je v katoliškem
občestvu razširilo po 2. vatikanskem koncilu, čeprav sam koncil (s svojimi dokumenti
in uradnimi izjavami) za kaj takega ni bil neposredni vzrok, pač pa je bil
zlorabljen s strani njegovih glasnih progresističnih (v resnici
protikatoliških) razlagalcev. Kardinal Siri s tem ni nastopil proti ekumenizmu,
želel je le opozoriti na njegove pasti in dvoumnosti, ki so se razodevale v
praksi. Njegove jasne misli so še kako aktualne tudi v našem času, saj pristna hermenevtika kontinuitete (kot jo je
opredelil papež Benedikt XVI.) med duhovščino in vernike priteka počasi.

Pravi ekumenizem ni niti »dialog
zaradi dialoga« niti izenačevanje vseh krščanskih skupnosti in njihovo tlačenje
v eno namišljeno »Cerkev«, temveč gre za priznavanje ene in edine apostolske
Cerkve, ki je katoliška, ter prizadevanje za VRNITEV vseh, ki verujejo v Sveto
Trojico, k eni in edini sveti materi, to je katoliški Cerkvi. Dosežena edinost
(kar je cilj) je tako edinost izključno v Cerkvi, nikakor pa lažna združitev
Cerkve s shizmatiki in neštetimi heretičnimi sektami. Pri tem je potrebno tudi
ločevanje med pravoslavnimi krajevnimi cerkvami, naslednicami apostolske
dediščine z manjšimi doktrinarnimi napakami, na eni strani (s pravoslavnimi je
zato dialog mnogo bolj oprijemljiv in plodovit) in luteransko herezijo s
svojimi preštevilnimi izpeljavami na drugi, ki morajo (v primerjavi s
pravoslavnimi) prehoditi bistveno daljšo pot do edinosti v eni Cerkvi.

Kardinal Siri je zapisal sledeče:

»Težava medsebojnega ekumenskega
občestva je težava, ki prinaša izjemno nevarnost. To lahko povzroči pravo
stranpot, oddaljitev od pravilnega ekumenskega pristopa, in se razvije v pravo
pohujšanje za mnoge iskrene katolike ter izrodi v nov dokaz o teologih, ki so s
svojimi izkrivljanji zaobšli teologijo. Edinost se ne bo nikoli dosegla s
polovičarskimi besedami, s pojmi kompromisne sredine, z njihovim raztegovanjem
in samovoljnimi interpretacijami. Če bi kdorkoli kaj takega imenoval edinost,
bi lahko to storil zgolj iz dveh razlogov: bodisi zaradi nevednosti o tem, kar
govori, bodisi zaradi zavestnega laganja. Napačni ekumenski pristop je na
področju dogmatike prepojen z relativizmom; gre za temo, ki se dandanes prikriva
z izrazom »pluralizem«. V bistvu nauka, ki je v Cerkvi sprejet, razodet ali z
njene strani razglašen, pluralizem enostavno ne more obstajati. Pluralizem
namreč predpostavlja relativizem, ki logično vodi do razpustitve vsega, torej
do uničenja in ne edinosti. Je mar edinost posledica uničenja? Pluralizem se
giblje znotraj okusov, gledišč, simpatij in iskrenega prilagajanja izražanju
različnih kultur – ob ohranitvi resnice – , vendar nikoli znotraj bistva
resnice in dejstev. Zagotovo za človeške reči velja, da jih je »Bog pustil, da
o njih razglabljajo ljudje«, toda to nikakor ne velja za reči, ki jih je On sam
zanesljivo določil, tako za posamezne dobe kot večnost.«

Pri obravnavi ostalih kristjanov
je vsekakor na mestu ljubezen. Rešitev ni v drži nadutega zmagovalca. Skupaj s
tem pa je še kako pomembno zavedanje, da so vsi pogoji edinosti v katoliški
Cerkvi že navzoči, da so katoliki v isti sapi pravi kristjani in da je za izpolnitev
Kristusovega naročila o edinosti potrebna vrnitev »izgubljenih sinov« v naročje
edine mistične Matere, ki je katoliška Cerkev. Ljubezen in resnica se namreč ne
izključujeta, saj skupaj vodita do svetosti.