»Da in ne«: kdo smo in kaj nismo


Odkar obstaja, je blog Ad Dominum
v slovenskem katoliškem okolju požel veliko pozornosti. V tem času so se
pojavila tudi nekatera podtikanja in nesporazumi, ki so se izrazila bodisi na
svetovnem spletu in slovenski katoliški periodiki bodisi skozi osebne pogovore
z različnimi ljudmi.
Ker si pisci bloga (tako redni
kot občasni) želimo jasnosti in učinkovitega posredovanja informacij, smo se
odločili, da odgovorimo na najpogostejše dvome, povezane z našimi stališči in
željami.
Mati dobrega sveta – prosi za nas
  1. Ne zavračamo
    2. vatikanskega koncila!     Priznavamo ga kot enaindvajsetega (in doslej
    zadnjega) izmed vesoljnih zborov, ki ga je sklicala in potrdila Sveta
    mater Cerkev. V skladu z njegovim namenom (pobudo papeža svetega Janeza
    XXIII.), vsebino uradnih odlokov in izjav, ki so izšli kot sklepi koncila,
    ter pojasnili papeža Benedikta XVI. ga razumemo kot dejanje kontinuitete s
    prejšnjim (tradicionalnim) naukom Cerkve, ki naj bi z novimi sredstvi
    doživel poživljeno predstavljanje in uresničevanje. Kar postavljamo pod
    vprašaj, se nanaša na občasno zamegljene in potencialno protislovne formulacije
    koncilskih dokumentov (opustitev nedvoumnega sholastičnega jezika),
    nevarne zaradi povzročanja nasprotujočih si interpretacij, občasno
    umanjkanje konkretnih določil, nevarno zaradi povzročanja samovoljnih
    rešitev, in predvsem številne pokoncilske poteze, ki so na račun
    zlorabljenega koncila v Cerkvi povzročile vsesplošno zmedo (zlasti pomanjkanje
    verskega znanja) in zmanjšanje pobožnosti na račun nekrščanskih humanističnih
    nazorov. Na kratko: težava ni (toliko) v koncilu, temveč v njegovih
    (nekatoliških) interpretacijah.
  1. Ne zavračamo
    misala Pavla VI. iz leta 1969!     Priznavamo ga kot kodifikacijo povsem veljavnega
    in pravovernega mašnega obreda »latinskega« dela vesoljne Cerkve. Kar
    postavljamo pod vprašaj, je njegovo stanje v praksi, kjer zaradi
    nezadostne liturgične formacije mrgoli površnosti in celo zlorab, in
    njegova večkrat nejasna besedila, ki (skupaj z nezdravo teologijo in
    populizmom) lahko dajejo vtis zmanjševanja pomembnosti izvirnega greha in
    Kristusove realne navzočnosti v kruhu in vinu. Posebej zaskrbljujoči sta
    razširjeni zmoti, da je sveta maša namenjena dobremu počutju ljudi
    (namesto slavi Boga, udeležbi pri Kristusovi spravni žrtvi Bogu Očetu in
    posvečevanju vernikov) in njihovi sprotni »inovativnosti« (namesto
    spoštovanja liturgične discipline, ki omogoča neovirano podreditev božjemu
    delovanju, saj je sveta maša v svojem bistvu delo Boga in ne ljudi).
  1. Ne zahtevamo
    ukinitve misala Pavla VI. ali popolne vrnitve klasične rimske liturgije!
    Prvenstveno si želimo, da bi obe obliki enega in istega rimskega mašnega
    obreda (misal svetega Janeza XXIII. iz leta 1962 in Pavla VI. iz
    1969) sobivali na način svobodne dostopnosti vernikom in duhovnikom. Želimo
    si tudi, da bi bila klasična oblika dejansko vključena v izobraževanje za
    bogoslovce, ki bi tako sveto mašo znali darovati po obeh oblikah (v luči
    dokumentov Summorum pontificum
    iz 2007 in
    Universae Ecclesiae iz 2011).
    Takšno stališče ne more biti zgolj želja, temveč je predvsem spoštovanje
    uradnega stanja in priporočil, veljavnih v »latinskem« delu vesoljne
    Cerkve. Naše želje potemtakem niso uveljavljanje lastnih preferenc, temveč
    pričakovanje izpolnjevanja objektivnih dolžnosti, na katere se (na žalost)
    prevečkrat pozablja.
  1. Želimo
    delovati v duhu t. i. reforme reforme!     Omenjena besedna zveza označuje
    zasebno stališče papeža Benedikta XVI. in nekaterih kardinalov ter
    predstavlja vse glasnejše gibanje v liturgični teologiji, ki se je
    izoblikovalo v zadnjem desetletju (v največji meri med mlajšo generacijo
    tako klerikov kot laikov). Dolgoročno se zavzemamo za prenovo misala Pavla
    VI., ki bi na vidnejši način združil značilnosti moderne in klasične
    rimske liturgije, ustvarjajoč večjo harmonijo med novostmi in tradicijo.
    »Reforma reforme« ali »reforma v kontinuiteti« črpa iz koncilske
    konstitucije Sacrosanctum Concilium.
    Ta je predvidevala manjše spremembe (in to v smeri poenostavljanja) ob
    upoštevanju organske rasti svete tradicije (pri čemer je vnovič potrdila
    latinščino kot uradni jezik Cerkve). Odnos med obema oblikama enega in
    istega rimskega mašnega obreda bi lahko (glede na želeno uresničitev »reforme
    reforme«) rešili s predpisi, da bi klasična oblika kot trajno bogastvo
    Cerkve živela dalje v določenih ustanovah ali skupnostih ali ob določenih
    priložnostih (npr. škofovskih mašah), sicer pa bi glavno mesto zavzela
    prenovljena (»reforma reforme«) liturgija Pavla VI.
Predstavljena razrešitev dvomov očitno kaže
na to, da blog Ad Dominum ni radikalen, ampak pravoverno tradicionalističen (torej
brez senzacionalnih odklonov).