Koncil in liturgija


Skoraj vsak izmed nas lahko
potrdi, da ima svojo najljubšo cerkev, morda najljubšega duhovnika, verjetno
tudi najljubšo zvrst glasbe, ki se izvaja pri sveti maši. Čeprav v rimskem delu
Katoliške cerkve znotraj rednega (pokoncilskega) mašnega obreda (uveljavljenega
leta 1969) obstaja zgolj en misal, se način darovanja svetih maš opazno
razlikuje že od župnije do župnije istega mesta, kaj šele po različnih
pokrajinah ali državah. Kako je mogoče, da je lahko ena in ista sveta mašna
žrtev znotraj ene in iste svete Cerkve, ki izpoveduje eno in isto ter resnično
sveto vero, darovana na toliko načinov? Misal
in ostala liturgična navodila uradno predvidevajo enotnost
, dejansko pa je
slika močno drugačna, saj je liturgična podoba rimske Cerkve že desetletja povečini
odvisna od subjektivnih okusov različnih skupin ljudi in popustljivega pristopa
duhovščine.
Novus Ordo: škofija Albenga-Imperia, Italija, mašuje škof
Zgodba o neenotnosti se začenja z
Drugim vatikanskim koncilom (1962-1965), ki ga je blaženi papež Janez XXIII. sklical
z namenom, da eno in isto resnico o Kristusovem odrešilnem delu na nov način
posreduje svetu, zatopljenem v tehnološko mrzlico in idealizem o
demokratično-kapitalistični ureditvi. Koncil
sicer ni zanikal niti vloge svete tradicije niti kakršnegakoli nauka Cerkve
,
razjasnjenega skozi stoletja, toda z evforijo njegovih številnih občudovalcev,
ki so ga napačno razumevali kot prelom s
preteklostjo
, je Cerkvi prinesel neštete (tudi nepotrebne in prenagljene)
spremembe v miselnosti in verski praksi, zaradi katerih je življenje
povprečnega katoličana izgubilo trdno istovetnost (Janez Pavel II. je v tem
kontekstu govoril o »tihi apostaziji«) in ukoreninjenost v Cerkvi, nekoč
poznani po intelektualni jasnosti in lepoti liturgije (slednja tudi danes uradno
ostaja njeno osrednje opravilo).
Pred in med (!) koncilom se je
sveta maša rimskega dela Cerkve odlikovala predvsem po dveh lastnostih, ki so
ostale nedotaknjene v sedanji izredni obliki rimskega mašnega obreda, pogovorno
imenovani »tridentinska maša«, uradno pa so še vedno prisotne tudi v njegovi
redni obliki, na katero je potrebno gledati bolj v luči kontinuitete kot
preloma, saj so bila liturgična prizadevanja Pavla VI. mišljena (zgolj) kot
reforma in ne zanikanje tradicije. Ti lastnosti sta: obrnjenosti duhovnika v
smeri liturgičnega vzhoda (oziroma »proč od ljudstva«) in latinskem jeziku.
Smer ad orientem simbolno kaže na enotno osredotočenost vernikov in duhovnika
na Boga
, ki se kot trpeči in hkrati od mrtvih vstali zaradi odkupitve naših
grehov žrtvuje Očetu na žrtveniku Kalvarije, na njihovo skupno stremljenje k
večnosti in drugem prihodu Kristusa, ki bo kakor sonce (izvir in zagotovilo
življenja) vzšel z vzhoda. Skupna usmeritev vernikov in duhovnika tudi kaže na
Cerkev kot potujoče božje ljudstvo,
ki za pravo in trajno domovino priznava nebeško kraljestvo (»ne od tega
sveta«). Latinski jezik nastopa v
simbolni vlogi zagotovila enotnosti in pravoverne jasnosti.
Kakor obstajata
le en Kristus in le ena žrtev na križu, tako je tudi sveta maša le ena, ki
dosledno izraža enoglasno molitev enega potujočega
božjega ljudstva
. Latinski jezik je s svojo dokončno izoblikovanostjo
(odsotnostjo žive vsakodnevne uporabe) odlično orodje za nespremenljivo
potrjevanje resnice ne samo v liturgičnih dejanjih, ampak tudi cerkvenih
dokumentih (interpretacija latinskih besedil je za vse nedvoumna). Poleg tega
latinski jezik vsem vernikom ponuja enaka izhodišča in merila, saj lahko vsakdo
pozorno sledi sveti maši ne glede na kraj njenega darovanja (brez ovire
nerazumevanja mnoštva jezikov), njegova razumljivost pa se vzdržuje s pomožnimi
dvojezičnimi misali za ljudstvo.
vzgoja z zgledom, v Sloveniji spregledana
Naslednja značilnost, ki vernike
vodi k pobožnosti, je način prejemanja
svetega obhajila
: to se prejema izključno
kleče in na usta
, poudarjajoč nevrednost grešnika, ki prejema Telo svojega
Odrešenika, in veličastvo ter neskončno ljubezen Darovalca, Kristusa-Jagnjeta.
Tovrstni način prejemanja obhajila tudi zmanjšuje možnosti bogoskrunstva, saj
je hostijo vpričo duhovnika razmeroma težko izpljuniti iz ust, medtem ko je v
današnji razširjeni praksi sveto hostijo mogoče z lahkoto stlačiti v torbico, v
kolikor se obhajilo deli na roke (ki je uradno zgolj dopuščen in ne priporočljiv
način!). Podobno stanje vlada na področju cerkvene glasbe: ta je povečini
vezana na gregorijanski koral in
spremljavo orgel
, medtem ko se v sedanji praksi mnogokrat dogaja, da je
»cerkvena« glasba najpomembnejša gonilka liturgičnih zlorab.
…že 10 let nabira prah na policah
Glavni oblikovalec misala Pavla
VI. je bil Annibale Bugnini, že leta
1948 postavljen na čelo Komisije za liturgično reformo. Kljub številnim sporom
je leta 1969 z blagoslovom papeža dokončal svoje delo. Novus ordo maša je bila rojena. Pod pretvezo »približati mašo
ljudem« je bila s pomočjo novih besedil (prav tako možnosti štirih
evharističnih molitev) in ne dovolj natančnih liturgičnih navodil narava svete
maše v praksi pogosto podvržena izgubi celostnosti, saj se je prepogosto izpostavljala
njena prazničnost (»sveta večerja«, »obed ljubezni«), medtem ko se je njen nujni vidik žrtvenosti
(»Kalvarija«, resnična Kristusova navzočnost pod podobama kruha in vina) močno zanemarjal. Zgrešena praksa, ki
je zlorabila tako koncilske določbe kot celo samo Novus ordo mašo, je privedla do tekmovanja v všečnosti in
improvizaciji ter s tem zrušila resničnega duha liturgije, ki je v dajanju
slave Bogu in kontemplaciji vernikov, kjer je v središču Bog in ne človek.
Koncilska konstitucija o
liturgiji Sacrossanctum concilium je
resda pozvala k reformi, vendar v kontinuiteti s tradicijo. V njej se med
drugim nahaja misel: »[…] naj nihče
[…], niti duhovnik, svojevoljno ničesar
ne dodaja, odvzema ali spreminja.
«
Drugi vatikanski koncil je v
nasprotju s svojim plemenitim namenom in želenimi posledicami na žalost prevečkrat
postal izgovor za razpuščenost in celo politkorektnost, ki se podreja smernicam
popularne kulture, ne pa načelom spoštljive liturgije ali jasnega nauka. Težava torej ni niti v koncilu niti v Novus ordo maši, temveč njuni površni
(družbeno všečni) interpretaciji.
Kaj pa rešitev? Rešitev je
preprosta: najprej goreča molitev z osebnim mrtvičenjem in deli ljubezni, nato pa
uradna pojasnitev nejasnih mest v koncilskih določbah, spoštljivo pristopanje k
Novus ordo maši (v skladu z njenim
prvotnim namenom) in gojenje izredne oblike rimskega mašnega obreda.
Obe
različici svete maše se morata bolj otipljivo približati, Cerkev pa naj zopet
prepozna lepoto svete tradicije, ki ni zapiranje pred svetom, temveč stalno
predajanje lepote, dobrote in resnice. Sveta tradicija namreč podeljuje
verodostojnost (ker je stanovitna in brez prelomov), bistvo liturgije pa je v
dajanju slave Bogu in posvečevanju njegovih učencev.