V objavljenem videoposnetku je
moč videti skladno sodelovanje med »novim« in »starim«, med arhitekturnim
slogom konca 20. stoletja in klasično rimsko liturgijo. To je tradicija!

Preseganje trenutno veljavnih
posvetnih modnosti v konkretnem času in prostoru.

Enako je pri navdušencih in
sooblikovalcih tovrstne liturgije: gre v glavnem za mlade, ki svojo mladost
spajajo z dediščino prednikov, na tak način pa se dediščina spreminja v živo
resničnost.

Enako je tudi pri Kristusu: Njegova
beseda je vedno ista, toda deluje v času in prostoru; Njegovo odrešilno dejanje
na Kalvariji velja na vekomaj, toda zadeva vsakega posameznika v vseh časih in
krajih posebej; Njegovo vstajanje je absolutni predhodnik vstajenja Njegovih
zvestih, toda vsakokratni sprotni klic k spreobrnjenju in upanju na večnost.

To, kar nam ponuja določen način maševanja, je v praksi poplitvenje v razsežnost zgolj enega časa. Gre za imanenco.
Pri njem je prizadeta simbolna plat življenjske izkušnje, ki je v jedru
Kristusovega učlovečenja. Slednje pa je vez med zemeljskim in večnim, med
posameznimi dobami in absolutno dobo.