Gostujoče pero: Zakaj ženska emancipacija ni združljiva s katolištvom?
(Tadeja Kerže)
(Tadeja Kerže)
Pogum za trditev, da sta
emancipacija in katolištvo združljiva toliko, kot se lahko mešata voda in olje,
sem dobila ob šokantnem napadu na bruseljskega škofa, ki so ga izvedle
ukrajinske feministke nedavno tega. Škofa, ki je bil med svojim predavanjem
najprej besedno prekinjen, potem pa še fizično napaden, so sramotenja rešili
šele varnostniki. Sam se ni branil niti tedaj, ko so oskrunile Marijine kipce z
blagoslovljeno vodo, temveč je sklonjene glave in sklenjenih rok v tihi molitvi
klical nadnje Božjega odpuščanja.
emancipacija in katolištvo združljiva toliko, kot se lahko mešata voda in olje,
sem dobila ob šokantnem napadu na bruseljskega škofa, ki so ga izvedle
ukrajinske feministke nedavno tega. Škofa, ki je bil med svojim predavanjem
najprej besedno prekinjen, potem pa še fizično napaden, so sramotenja rešili
šele varnostniki. Sam se ni branil niti tedaj, ko so oskrunile Marijine kipce z
blagoslovljeno vodo, temveč je sklonjene glave in sklenjenih rok v tihi molitvi
klical nadnje Božjega odpuščanja.
Kako sem se ob tej novici počutila
kot ženska? Osramočena, kot se počutim osramočena vsakič, ko me oblaja kak
pornografski plakat na ulici ali ko zvem za svež podatek, koliko splavov je
moja vrsta pridelala v tem letu. Smo vse te sramote in (samo)poniževanja ženske
osebe krive same? Seveda ne, vendar pa je zaskrbljujoče, s kolikšno stopnjevano
silovitostjo si vendarle same za to prizadevamo in k temu prispevamo. Kaj imam
pri tem v mislih?
kot ženska? Osramočena, kot se počutim osramočena vsakič, ko me oblaja kak
pornografski plakat na ulici ali ko zvem za svež podatek, koliko splavov je
moja vrsta pridelala v tem letu. Smo vse te sramote in (samo)poniževanja ženske
osebe krive same? Seveda ne, vendar pa je zaskrbljujoče, s kolikšno stopnjevano
silovitostjo si vendarle same za to prizadevamo in k temu prispevamo. Kaj imam
pri tem v mislih?
Pred kratkim sem v pogovoru s
prijateljem duhovnikom potožila, da me kot poročeno ženo in mater ponižuje, da
sem s strani cerkvene javnosti zelo pogosto, da ne rečem pretežno nagovorjena
kot t. i. partnerka ali v najboljšem primeru z nazivom poročena partnerka. Jaz
se pač ne doživljam kot partnerka in tudi ne bi želela roditi otrok v
partnerski zvezi, mnogi cerkveni ljudje pa nam zakoncem te nestanovitne zveze s
tem tako rekoč postavlja za zgled. Omenila sem mu tudi, da pogrešam tudi kakšno
bolj jasno besedo proti feminizmu, ki ima znotraj naših vrst že dolgo
domovinsko pravico, pa mi je ta duhovnik priznal, da si sam te kritike ne upa
privoščiti.
prijateljem duhovnikom potožila, da me kot poročeno ženo in mater ponižuje, da
sem s strani cerkvene javnosti zelo pogosto, da ne rečem pretežno nagovorjena
kot t. i. partnerka ali v najboljšem primeru z nazivom poročena partnerka. Jaz
se pač ne doživljam kot partnerka in tudi ne bi želela roditi otrok v
partnerski zvezi, mnogi cerkveni ljudje pa nam zakoncem te nestanovitne zveze s
tem tako rekoč postavlja za zgled. Omenila sem mu tudi, da pogrešam tudi kakšno
bolj jasno besedo proti feminizmu, ki ima znotraj naših vrst že dolgo
domovinsko pravico, pa mi je ta duhovnik priznal, da si sam te kritike ne upa
privoščiti.
Če se spomnimo, kakšen bakhantski
ples so priredile vzhodnoevropske erinije ubogemu predsedniku škofovske
konference iz Bruslja, moram dati mojemu sogovorniku prav. Upravičeno ga je
strah. In utemeljeno lahko sumim, da ta strah vklepa še marsikoga drugega. V
nadaljevanju najinega pogovora me je spodbudil, naj sama, na podlagi lastnega
življenja ‘malomeščanske gospodinje’ s štirimi sinovi, ki jim z možem nisva
‘privoščila’ niti ure vrtca, spregovorim o svojem gledanju na emancipacijo.
Dala sem mu besedo in to obljubo s tem zapisom izpolnjujem.
ples so priredile vzhodnoevropske erinije ubogemu predsedniku škofovske
konference iz Bruslja, moram dati mojemu sogovorniku prav. Upravičeno ga je
strah. In utemeljeno lahko sumim, da ta strah vklepa še marsikoga drugega. V
nadaljevanju najinega pogovora me je spodbudil, naj sama, na podlagi lastnega
življenja ‘malomeščanske gospodinje’ s štirimi sinovi, ki jim z možem nisva
‘privoščila’ niti ure vrtca, spregovorim o svojem gledanju na emancipacijo.
Dala sem mu besedo in to obljubo s tem zapisom izpolnjujem.
Skratka, moške je strah pisati
kritično o emancipaciji, ker se upravičeno bojijo žvepla in pepela, ki bi jih
obsul. Sama imam to prednost, da sem ženska in se toliko odkritih napadov ne
bojim, čeprav sem zaradi svoje ‘usužnjenosti’ v tradicionalnem trinomu otroci,
kuhinja in cerkev, pogosto deležna dvignjenih obrvi, pomilovalnih in celo
očitajočih pogledov, ali pa kakšnega trpkega vzdiha sočutja z mojim domnevnim
žalostnim stanjem.
kritično o emancipaciji, ker se upravičeno bojijo žvepla in pepela, ki bi jih
obsul. Sama imam to prednost, da sem ženska in se toliko odkritih napadov ne
bojim, čeprav sem zaradi svoje ‘usužnjenosti’ v tradicionalnem trinomu otroci,
kuhinja in cerkev, pogosto deležna dvignjenih obrvi, pomilovalnih in celo
očitajočih pogledov, ali pa kakšnega trpkega vzdiha sočutja z mojim domnevnim
žalostnim stanjem.
S tem pa se moja prednost skorajda že
konča, saj sem bila sama, rojena v sedemdesetih, v to ideologijo tako globoko
indoktrinirana, da so me šele rane na lastnem telesu in duši pripeljale do
razmisleka, ali sem na pravi poti. Tako je bilo potrebno osebno spreobrnjenje
in oster idejni preobrat globoko v meni sami, da sem se začela postopoma
oddaljevati od tega, v kar sem bila vzgajana, namreč od vzora dobro izobražene
ženske, katere prvi cilj je doseči izpolnjujoč poklic, pozneje pa še družino z
največ dvema otrokoma. Že prej, davno pred temi zavestnimi razmisleki, sem se
lahko zelo od blizu prepričala o ‘kakovosti’ socialističnih vrtcev, o zgaranosti
naših mater zaradi ‘dvojnega šihta’, o njihovih odtujenih zakonih, ki se jih je
pogosto reševalo z moževim začasnim (včasih pa tudi trajnim) delom v tujini, o
‘sladkostih’ obvezne kontracepcije, o nizkem nivoju odnosov med moškimi in
ženskami na delovnem mestu, na cesti, o naraščajoči moralni razpuščenosti,
zlasti med mladimi in celo otroki ipd.
konča, saj sem bila sama, rojena v sedemdesetih, v to ideologijo tako globoko
indoktrinirana, da so me šele rane na lastnem telesu in duši pripeljale do
razmisleka, ali sem na pravi poti. Tako je bilo potrebno osebno spreobrnjenje
in oster idejni preobrat globoko v meni sami, da sem se začela postopoma
oddaljevati od tega, v kar sem bila vzgajana, namreč od vzora dobro izobražene
ženske, katere prvi cilj je doseči izpolnjujoč poklic, pozneje pa še družino z
največ dvema otrokoma. Že prej, davno pred temi zavestnimi razmisleki, sem se
lahko zelo od blizu prepričala o ‘kakovosti’ socialističnih vrtcev, o zgaranosti
naših mater zaradi ‘dvojnega šihta’, o njihovih odtujenih zakonih, ki se jih je
pogosto reševalo z moževim začasnim (včasih pa tudi trajnim) delom v tujini, o
‘sladkostih’ obvezne kontracepcije, o nizkem nivoju odnosov med moškimi in
ženskami na delovnem mestu, na cesti, o naraščajoči moralni razpuščenosti,
zlasti med mladimi in celo otroki ipd.
Pri sebi sem prišla do te točke, da se mi je družinsko življenje uprlo in
sem o sebi začela razmišljati samo še kot o intelektualki z resno zvezo brez
otrok. To je bil čas devetdesetih letih, ko je Cerkev malo bolj javno zadihala,
sem začela med katoličani opažati trend treh otrok in vznik katoliških vrtcev,
ki so obetali boljše čase. Če pri tem omenim še naraščajoče prizadevanje za
široko razširitev t. i. naravne metode urejanja rojstev, se je zdelo, da smo
pri nas na Slovenskem skorajda doživeli zakonski in družinski preporod. A kaj,
ko sedaj ljudje, ki so z vso dobro voljo upoštevali te recepte, pridno
obiskovali zakonske skupine, razne duhovne obnove in predavanja o odnosih,
kakšnih omembe vrednih rezultatov ne rodijo. Verski osip je grozljiv, duhovno
stanje v povprečni katoliški družini pa strašno. Cerkev hiti sicer na pomoč s
cerkvenimi razporokami, pomaga ločenim, pastoralo prireja po okusu partnerske
miselnosti, a kaj ko je povsem jasno, da s tem ni naredila nič drugega, kot
prestavila motor, ki drvi v prepad, v (naj)višjo prestavo.
sem o sebi začela razmišljati samo še kot o intelektualki z resno zvezo brez
otrok. To je bil čas devetdesetih letih, ko je Cerkev malo bolj javno zadihala,
sem začela med katoličani opažati trend treh otrok in vznik katoliških vrtcev,
ki so obetali boljše čase. Če pri tem omenim še naraščajoče prizadevanje za
široko razširitev t. i. naravne metode urejanja rojstev, se je zdelo, da smo
pri nas na Slovenskem skorajda doživeli zakonski in družinski preporod. A kaj,
ko sedaj ljudje, ki so z vso dobro voljo upoštevali te recepte, pridno
obiskovali zakonske skupine, razne duhovne obnove in predavanja o odnosih,
kakšnih omembe vrednih rezultatov ne rodijo. Verski osip je grozljiv, duhovno
stanje v povprečni katoliški družini pa strašno. Cerkev hiti sicer na pomoč s
cerkvenimi razporokami, pomaga ločenim, pastoralo prireja po okusu partnerske
miselnosti, a kaj ko je povsem jasno, da s tem ni naredila nič drugega, kot
prestavila motor, ki drvi v prepad, v (naj)višjo prestavo.
Meni je sredi tega naraščajočega kaosa podarjena velika milost spoznanja,
da me moj notranji glas, ki mi ni dovolil, da bi sledila glavnemu toku, v
katerem je tekel ‘razvoj’ sodobnega družinskega življenja, ni varal. V svetem
letu 2000 sem bila deležna tako neposrednega Božjega posega v svoje življenje,
da se ne drznem več ozirati na staro pot. Dano mi je bilo namreč jasno
spoznanje, da obstajata samo dve poti, Božja in brezbožna, prva vodi v
življenje, druga v smrt. Sam sem izbrala prvo in vsak dan Boga prosim, da je ne
bi nikoli, res nikoli zapustila. Bojim pa se, da je moj narod, slovenski narod,
izbral drugo pot, pot smrti. Vsi kazalci, začenši z demografskim, kažejo namreč
na to, da Slovenci nepovratno izumiramo.
da me moj notranji glas, ki mi ni dovolil, da bi sledila glavnemu toku, v
katerem je tekel ‘razvoj’ sodobnega družinskega življenja, ni varal. V svetem
letu 2000 sem bila deležna tako neposrednega Božjega posega v svoje življenje,
da se ne drznem več ozirati na staro pot. Dano mi je bilo namreč jasno
spoznanje, da obstajata samo dve poti, Božja in brezbožna, prva vodi v
življenje, druga v smrt. Sam sem izbrala prvo in vsak dan Boga prosim, da je ne
bi nikoli, res nikoli zapustila. Bojim pa se, da je moj narod, slovenski narod,
izbral drugo pot, pot smrti. Vsi kazalci, začenši z demografskim, kažejo namreč
na to, da Slovenci nepovratno izumiramo.
V socialističnem obdobju in v času po njem se Cerkev na Slovenskem ni
izkazala. Malo zaradi sodelovanja z režimom, predvsem pa zaradi turbolentnega
koncilskega dogajanja, je ljudi prepustila samim sebi. Slovenski katoličan je
bil, z redkimi častnimi izjemami, glede zakonskega in družinskega življenja,
prepuščen sam sebi oziroma volkovom. Ti katoliške ovčje črede sicer niso do
kraja pobili, pač pa so mnoge težko ranili, zadnji preostanek lažje
poškodovanih pa razkropljen tava okoli. Brez pastirskega vodstva, ki sodeč po
besedilih vsem znanega PIP-a, (še vedno) ni ‘v modi’. In kako si drznem s tako težkimi topovi
obstreljevati naše škofe in duhovnike, ki jih vsakodnevno zagnano pljuva že
laična javnost in celo ‘oddaljeni katoličani’? Priznam, glede tega sem vedno v
precepu, koliko in kje povedati kakšno kritično misel o naši že sicer močno
preizkušani Cerkvi?
izkazala. Malo zaradi sodelovanja z režimom, predvsem pa zaradi turbolentnega
koncilskega dogajanja, je ljudi prepustila samim sebi. Slovenski katoličan je
bil, z redkimi častnimi izjemami, glede zakonskega in družinskega življenja,
prepuščen sam sebi oziroma volkovom. Ti katoliške ovčje črede sicer niso do
kraja pobili, pač pa so mnoge težko ranili, zadnji preostanek lažje
poškodovanih pa razkropljen tava okoli. Brez pastirskega vodstva, ki sodeč po
besedilih vsem znanega PIP-a, (še vedno) ni ‘v modi’. In kako si drznem s tako težkimi topovi
obstreljevati naše škofe in duhovnike, ki jih vsakodnevno zagnano pljuva že
laična javnost in celo ‘oddaljeni katoličani’? Priznam, glede tega sem vedno v
precepu, koliko in kje povedati kakšno kritično misel o naši že sicer močno
preizkušani Cerkvi?
In vendar ne morem molčati, ko tudi katoliški zakoni razpadajo, ko so
otroci (tudi v obstoječih zakonskih zvezah) sirote pri živih starših, prepuščeni
na milost in nemilost tolikim zvodnikom, v naših vrstah pa govoričijo o karierni
samouresničitvi ženske kot pogoju dobrega materinstva in odgovornem starševstvu
po načelu »manj je več«. Pravzaprav ne smemo molčati, ko se v naših krogih
tiskajo revije, publikacije in knjige, ki pospešujejo propad moške in ženske
identitete, prodajajo vzgojo v vrtcih kot nujno in razlagajo, da izključno
družinska vzgoja v predšolskem obdobju ni zadostna, da o ponovnih porokah in
sprejemanju evharistije niti ne izgubljam besed.
otroci (tudi v obstoječih zakonskih zvezah) sirote pri živih starših, prepuščeni
na milost in nemilost tolikim zvodnikom, v naših vrstah pa govoričijo o karierni
samouresničitvi ženske kot pogoju dobrega materinstva in odgovornem starševstvu
po načelu »manj je več«. Pravzaprav ne smemo molčati, ko se v naših krogih
tiskajo revije, publikacije in knjige, ki pospešujejo propad moške in ženske
identitete, prodajajo vzgojo v vrtcih kot nujno in razlagajo, da izključno
družinska vzgoja v predšolskem obdobju ni zadostna, da o ponovnih porokah in
sprejemanju evharistije niti ne izgubljam besed.
Pozivam sebe in druge, da se temu upremo. To je nasilje. To je nasilje
nad našo naravo in našo vero. To je nasilje nad otroki, ki morajo pri 11
mesecih iti vrtec in tam jokati. Mimogrede, medvedja mati je pripravljena ubiti
tistega, za katerega sumi, da bo samo stopil med njo in njene mladiče, nas
človeške samice, pa so naučili, da za sad naših teles že od najbolj nežne dobe
bolje poskrbijo drugi in ne naša družina. Uprimo se nasilju nad ženskami, ki se
zaradi odgovornosti do družbe, ki jih je šolala, morajo zaposliti in se
veseliti dejstva, da si s tem pridobijo možnost, da se lahko ločijo. Ustavimo
nasilje nad moškimi, ki nimajo nobene besede, če kdo hoče splaviti njegovega
otroka, zato ker ‘stroka’ pravi, da zaradi svojih razvojnih pomanjkljivosti ni
vreden življenja. Preprečimo nasilje nad starimi ljudmi, ki so odveč, ker mladi
še za lastne otroke nimajo časa, kaj šele zanje. Uprimo se temu nezaslišanemu
nasilju.
nad našo naravo in našo vero. To je nasilje nad otroki, ki morajo pri 11
mesecih iti vrtec in tam jokati. Mimogrede, medvedja mati je pripravljena ubiti
tistega, za katerega sumi, da bo samo stopil med njo in njene mladiče, nas
človeške samice, pa so naučili, da za sad naših teles že od najbolj nežne dobe
bolje poskrbijo drugi in ne naša družina. Uprimo se nasilju nad ženskami, ki se
zaradi odgovornosti do družbe, ki jih je šolala, morajo zaposliti in se
veseliti dejstva, da si s tem pridobijo možnost, da se lahko ločijo. Ustavimo
nasilje nad moškimi, ki nimajo nobene besede, če kdo hoče splaviti njegovega
otroka, zato ker ‘stroka’ pravi, da zaradi svojih razvojnih pomanjkljivosti ni
vreden življenja. Preprečimo nasilje nad starimi ljudmi, ki so odveč, ker mladi
še za lastne otroke nimajo časa, kaj šele zanje. Uprimo se temu nezaslišanemu
nasilju.
Ne bojmo se, ko je treba govoriti o vzdržnosti pred poroko in velikodušni
rodovitnosti po njej. Ne molčimo, ko je treba zavrniti predrojstveno
diagnostiko in ostati doma, ko te tvoj otrok bolj potrebuje kot kruha in
zdravila. Ne dovolimo si reči partner, če si poročen in naj vas ne prepričajo
duhovniki brez kolarja, ki velikodušno ponujajo ločitev. Ne dajaj v dom svojega
starca, ki bi bil lahko blagoslov za tvoje otroke. Naj te ne bo sram reči, da
ne uporabljaš kontracepcije in naravnih metod, tudi če te zaradi tega celotna
slovenska katoliška krajina zmerja z neodgovornežem. Naj te ne bo strah vsak
dan z otroki iti k maši, čeprav te svarijo, da si boš s tem vzgojil zgolj
verski odpor. Moli rožni venec vsak večer s svojo družino, otroci ti bodo
hvaležni. Beri jim življenjepise svetnikov in požvižgaj se na pravljice in
druge nadomestke za dobro staro, v stoletjih preizkušeno, versko in siceršnjo vzgojo.
rodovitnosti po njej. Ne molčimo, ko je treba zavrniti predrojstveno
diagnostiko in ostati doma, ko te tvoj otrok bolj potrebuje kot kruha in
zdravila. Ne dovolimo si reči partner, če si poročen in naj vas ne prepričajo
duhovniki brez kolarja, ki velikodušno ponujajo ločitev. Ne dajaj v dom svojega
starca, ki bi bil lahko blagoslov za tvoje otroke. Naj te ne bo sram reči, da
ne uporabljaš kontracepcije in naravnih metod, tudi če te zaradi tega celotna
slovenska katoliška krajina zmerja z neodgovornežem. Naj te ne bo strah vsak
dan z otroki iti k maši, čeprav te svarijo, da si boš s tem vzgojil zgolj
verski odpor. Moli rožni venec vsak večer s svojo družino, otroci ti bodo
hvaležni. Beri jim življenjepise svetnikov in požvižgaj se na pravljice in
druge nadomestke za dobro staro, v stoletjih preizkušeno, versko in siceršnjo vzgojo.
Vas bodo zaradi tega zmerjali s konzervativci, zahojenci, ki ne grejo v
korak s časom? Da. A ne pozabite se jim zahvaliti za kompliment. Ker to v
resnici je kompliment. Priznanje, da se nočeš (več) peljati na tem norem vlaku,
ki drvi v pogubo. Tostransko in onostransko. Niste zagovornik emancipacije?
Čestitam, pridružili ste se mnenju mnogih generacij človeškega rodu, ki so
rodili neprimerno boljše sadove kot današnji, in zapuščate območje samooklicano
najboljšega rodu, ki pa se svojimi piškavimi sadovi ne more preveč pohvaliti.
korak s časom? Da. A ne pozabite se jim zahvaliti za kompliment. Ker to v
resnici je kompliment. Priznanje, da se nočeš (več) peljati na tem norem vlaku,
ki drvi v pogubo. Tostransko in onostransko. Niste zagovornik emancipacije?
Čestitam, pridružili ste se mnenju mnogih generacij človeškega rodu, ki so
rodili neprimerno boljše sadove kot današnji, in zapuščate območje samooklicano
najboljšega rodu, ki pa se svojimi piškavimi sadovi ne more preveč pohvaliti.
Še to: Kaj je že rekel Jezus, ko so ga vprašali o ločitvi? »V začetku pa ni bilo tako…« In Bog Oče, ko je pvrič nagovoril človeški par: »Plodita in množita se.« Bomo prisluhnili svojemu Bogu?