Tradicionalna liturgija ali klasična rimska liturgija ali
tridentinska sveta maša je mašni obred Katoliške cerkve. Njena zadnja redakcija
je bila sestavljena leta 1962 pod papežem Janezom XXIII. Izhaja iz
kodifikacije, do katere je prišlo leta 1570 pod papežem Pijem V. po koncilu v
Tridentu (1545-1563). Predstavlja dopolnitev in organsko nadaljevanje (brez
ključnih sprememb) liturgije, ki jo je konec 6. stoletja uredil papež Gregor
Veliki (590-604). Ta liturgija je strnitev in kodifikacija mašnih obredov
antičnega krščanskega Zahoda. Tridentinska liturgija je bistveno bolj podobna
vzhodnim liturgijam kakor trenutno najbolj razširjeni katoliški mašni obred iz
leta 1969 in
tako predstavlja postopno rastočo in dopolnjujočo se vez bodisi z zahodno
bodisi z vzhodno dediščino.
tridentinska sveta maša je mašni obred Katoliške cerkve. Njena zadnja redakcija
je bila sestavljena leta 1962 pod papežem Janezom XXIII. Izhaja iz
kodifikacije, do katere je prišlo leta 1570 pod papežem Pijem V. po koncilu v
Tridentu (1545-1563). Predstavlja dopolnitev in organsko nadaljevanje (brez
ključnih sprememb) liturgije, ki jo je konec 6. stoletja uredil papež Gregor
Veliki (590-604). Ta liturgija je strnitev in kodifikacija mašnih obredov
antičnega krščanskega Zahoda. Tridentinska liturgija je bistveno bolj podobna
vzhodnim liturgijam kakor trenutno najbolj razširjeni katoliški mašni obred iz
leta 1969 in
tako predstavlja postopno rastočo in dopolnjujočo se vez bodisi z zahodno
bodisi z vzhodno dediščino.
Tisti iz leta 1969 pa je rezultat pretiravanj in
evforije po II. vatikanskem koncilu, plod nekajmesečnega umetnega projektnega
dela liturgične komisije in zunanji posnetek kalvinskega molitvenega shoda.
Skratka, delo človeških rok (namesto počasnega organskega razvoja) in mode 60.
let 20. stoletja, ki je želela prekiniti z vsem, kar je dajalo vtis preteklosti.
Čeprav je tudi takšna sveta maša povsem veljavna in pravoverna, ne dosega
tolikšne teološke globine, s katero se ponaša tradicionalna maša. Sveta maša ni
v človeških rokah, ampak v božjih. Ne sme biti podrejena človeškim željam,
ampak se mora človek njej podrejati. Ne
gre za subjektivni skupek molitev, ampak objektivno pristopanje celotne Cerkve
k najsijajnejšemu in najskrivnostnejšemu dejanju Boga. Je Kristusova žrtev,
učiteljica resnice in dotik večnosti (napoved onostranske slave), pri kateri so
navzoči vsi nebeški zbori, vključno z vsemi, ki so že prišli v nebesa in celo
tistimi, ki še niso rojeni. Mi nismo akterji; akter je Bog. Nismo mi v
središču; v središču je Bog. Nismo mi cilj; cilj je Bog. Nismo pri njej navzoči
zgolj mi, ampak je v njej zajeta vsa Cerkev: sedanja in prihodnja, zemeljska in
nebeška, človeška in angelska.
evforije po II. vatikanskem koncilu, plod nekajmesečnega umetnega projektnega
dela liturgične komisije in zunanji posnetek kalvinskega molitvenega shoda.
Skratka, delo človeških rok (namesto počasnega organskega razvoja) in mode 60.
let 20. stoletja, ki je želela prekiniti z vsem, kar je dajalo vtis preteklosti.
Čeprav je tudi takšna sveta maša povsem veljavna in pravoverna, ne dosega
tolikšne teološke globine, s katero se ponaša tradicionalna maša. Sveta maša ni
v človeških rokah, ampak v božjih. Ne sme biti podrejena človeškim željam,
ampak se mora človek njej podrejati. Ne
gre za subjektivni skupek molitev, ampak objektivno pristopanje celotne Cerkve
k najsijajnejšemu in najskrivnostnejšemu dejanju Boga. Je Kristusova žrtev,
učiteljica resnice in dotik večnosti (napoved onostranske slave), pri kateri so
navzoči vsi nebeški zbori, vključno z vsemi, ki so že prišli v nebesa in celo
tistimi, ki še niso rojeni. Mi nismo akterji; akter je Bog. Nismo mi v
središču; v središču je Bog. Nismo mi cilj; cilj je Bog. Nismo pri njej navzoči
zgolj mi, ampak je v njej zajeta vsa Cerkev: sedanja in prihodnja, zemeljska in
nebeška, človeška in angelska.
Tridentinska liturgija ni stvar
zagrenjenih nostalgikov, ampak predanih katolikov. Ne spodbujajo jo starci,
ampak v glavnem ljudje med dvajsetim in štiridesetim letom. Pri njej se ne
hranijo sitnobni samoizoliranci, ampak tisti
del Cerkve, ki ima največ duhovnih poklicev. Če je tradicija klasična,
klasičnost pa najboljša, je tradicionalna maša biser za vse, ki želijo svojo
vero živeti na resen način. Takšna maša je zahtevna. Nismo je vajeni, ker smo
vajeni na povprečnost. A preseči
povprečnost se splača. Že to, da smo katoliki, ni povprečno. Naj bo
ne-povprečna tudi sveta maša. Naj bo tradicionalna. Lepota kliče!
zagrenjenih nostalgikov, ampak predanih katolikov. Ne spodbujajo jo starci,
ampak v glavnem ljudje med dvajsetim in štiridesetim letom. Pri njej se ne
hranijo sitnobni samoizoliranci, ampak tisti
del Cerkve, ki ima največ duhovnih poklicev. Če je tradicija klasična,
klasičnost pa najboljša, je tradicionalna maša biser za vse, ki želijo svojo
vero živeti na resen način. Takšna maša je zahtevna. Nismo je vajeni, ker smo
vajeni na povprečnost. A preseči
povprečnost se splača. Že to, da smo katoliki, ni povprečno. Naj bo
ne-povprečna tudi sveta maša. Naj bo tradicionalna. Lepota kliče!
Tridentinska maša ima dva glavna učinka: dviganje in vesoljnost.
Dviganje iz kategorij in pričakovanj vsakdanjosti k skrivnosti, ki terja
samodisciplino in meditativno držo. Vesoljnost z latinskim jezikom, ki je
gradnik enotnega slavljenja celotne Cerkve in zagotovilo pravovernosti, saj so
njena besedila vedno preverljivo enaka in pomensko nespremenljiva.
Dviganje iz kategorij in pričakovanj vsakdanjosti k skrivnosti, ki terja
samodisciplino in meditativno držo. Vesoljnost z latinskim jezikom, ki je
gradnik enotnega slavljenja celotne Cerkve in zagotovilo pravovernosti, saj so
njena besedila vedno preverljivo enaka in pomensko nespremenljiva.