Tradicija ali izročilo je predajanje izročenega, širjenje ene in ista
resnice, preseganje časov in bližanje k lepoti, ki se dvigne do večnosti.
Je način mišljenja, čutenja in življenja. Tradicija ni niti ljudska (kulturno
pogojena) navada niti brezdušen ponavljajoč se postopek. Navada je enostavno
navada, tradicija pa je globoka in nujno osebno dotakljiva. Na splošni ravni je
primerljiva s tem, kar pomeni klasična glasba v glasbenem ustvarjanju ali
Rolls-Royce v avtomobilski industriji. Gre za gojenje, predajanje in izkušanje
nečesa klasičnega. Biti klasičen je isto kot biti najboljši. Tradicija je
aristokratska, in sicer v prvotnem pomenu tega izraza, torej najboljša. Ne želi
biti le sama najboljša. S tem, da se daje na voljo za gojenje, predajanje in
izkušanje, želi prvenstveno dvigati druge in jih naposled izoblikovati v
odlične ljudi, v svetnike. Odlične ne toliko po lastnih naporih, kakor s
pomočjo poti, ki jo tradicija začrta, da bi se človek, stanovitno hodeč po
njej, vedno bolj odzival na milosti Vsemogočnega Boga. Klasična glasba je pot
do prečiščenih zvokov, Rolls-Royce je pot do človeškega tehničnega mojstrstva,
tradicija pa je pot do večnosti. Tradicija ni protičasovna, je nadčasovna. Ne
zanimajo jo dnevne strasti, modne muhe in trenutno opevane ideološke formule,
pač pa jo zanima stalnost, ki bo vselej vodila do istega cilja. Ker ni
protičasovna in ker je nadčasovna, zbira najboljše dosežke iz vseh obdobij in
okolij, toda postopoma, prečiščeno in v skladnosti z duhom preteklega. To počne
zavoljo bodočnosti; bodočnosti pristno aristokratskega kova. Da se doseže
prečiščenje, je potrebna izkušnja; izkušnja pa je presojanje bodisi že
potrjenih preteklih praks, ki se ne ukinjajo, bodisi smiselnosti trenutnega, ki
bo morda nekoč postalo klasično. Tradicija je potemtakem tudi uresničevanje
modrosti v vsakdanjem življenju, v katero so znotraj danega trenutka navzoči
vsi časi, ki se skozi svojo strnjenost in usmerjenost v prihodnji čas zlivajo v
čas brez časa, v čas preko časa, to je večnost.

 

 

 

Za vernike Katoliške cerkve je
tradicija še nekaj več. Že zgornje pojmovanje je vsekakor hvalevredno, vendar
še ni absolutno. Verniki Katoliške cerkve imamo čast, da lahko sprejmemo
tradicijo ravno kot nekaj absolutnega. Gre za sveto tradicijo: orodje
svetništva, usmerjevalko razuma in čustev, a predvsem steber razodetja. Poleg Biblije počiva katoliška in čista
vera še na enem stebru. Ta drugi steber je sveta tradicija. Kakor Biblija,
je tudi ta navdihnjena po moči Svetega Duha. Če je Biblija zapisano sporočilo o
odnosu med Bogom in človekom v obdobjih davnine, je tradicija nenapisano
razsvetljevanje skozi zgodovino življenja v Cerkvi, ki je »Biblija po Bibliji«,
Novi Izrael, Kristusovo mistično telo, zaveza večnosti. Biblija in sveta tradicija imata en in isti vir, to je Boga.
Biblija in sveta tradicija imata en in isti cilj, to je Boga. Biblija in sveta
tradicija sta dopolnjevanje enega in istega gibanja, to je gibanja Svetega
Duha. Biblija in sveta tradicija sta del ene in iste zgodovine, to je zgodovine
odrešenja. Tudi Biblija je svojevrstna sveta tradicija, saj je v zapisani
obliki napoved tega, kar se v nezapisani obliki potrjuje v poznejših dobah.
Kakor je Stara zaveza napoved Nove, je celotna Biblija napoved Cerkve, ki se
uresničuje skozi navdihnjeno orodje svete tradicije.

 

Sveta tradicija ima tri temelje:
liturgijo, nauk in zglede svetnikov. Starega ne spreminja, še manj zavrača,
novo pa vključuje v staro kot dodatno osvetlitev in izpopolnitev. Toda to počne
mimo družbenih izkrivljenih zahtev po »napredku« ali izprijeni maksimi »iti v
korak s časom«. Edino merilo sta resnica in lepota, ki kličeta po stanovitnosti
in preseganju časov. Naj za vez med novim in starim, ki jo zanima preseganje
lastnega omejenega in še ne osvetljenega trenutka, navedemo primer: ta blog je
namenjen širjenju občudovanja do nečesa, kar ni od tega trenutka (torej staro),
a s sredstvom spletnih občil, ki so v danem trenutku razumljivi in dosegljivi
(torej novo). To je že prvi dokaz o preseganju časov, zasidran v samo zasnovo
tega bloga.

Bistvo svete tradicije in vsega katoliškega življenja je liturgija.
Ne gre za okrašen skupek molitev ali družabno samopotrjevanje enako mislečih,
temveč za delo Boga. Liturgija je glavno dogajanje Cerkve. Je izvir nauka,
navdihov in neprestane Kristusove žrtve, s katero postajamo udeleženi v
Kristusu. Cerkev kot mistično Kristusovo telo ni prispodoba, ampak stvarna
opredelitev za naše življenje v Kristusu, ki se v bratski skupnosti zvestih
skozi Kristusovo evharistično žrtev pri sveti maši zliva z Njegovim življenjem.
To je velika skrivnost in nepopisni privilegij. Ko je omajana liturgija, je
omajana ta stvarnost. Ko je omajana liturgija, ni več skrivnosti. Ko je omajana
liturgija, ni več Boga, ampak samo še človek. Skrb za liturgijo je torej skrb
za bistvo. Kakršna liturgija, takšno življenje. Kakršna liturgija, takšna vera;
kakršna vera, takšen nauk; kakršen nauk, takšno življenje. Prav zato je glavna
naloga tega bloga spodbujanje prave liturgije.

 

Zavedamo se, da nas ne bo slišalo
veliko ljudi. Zavedamo se, da nas številni znotraj Cerkve v Sloveniji
doživljajo kot čudaške (upajmo, da le začasno!). Zavedamo se, da nas svet izven
Cerkve ne razume. Toda nič zato: tudi našega Stvarnika, Odrešenika in Vladarja
večina ni sprejela z odprtimi rokami. Resnica
je tista, ki osvobaja, lepota tista, ki opogumlja. Duh pa poživlja.
Tradicija je pot do vsega tega. Ni časa za strah, čas je za pot.