Povzeto po predavanju s. Marie Francesche Perillo, F.I.

Prvi del lahko preberete tukaj.

Drugi del lahko preberete tukaj.

Delo Jezusa Kristusa

V okviru preučevanja svete liturgije je nujno in temeljno ugotoviti, ali je Gospod Jezus vzpostavil – vsaj implicitno – splošne obrise liturgičnega sistema, ki se nanašajo na bistvo krščanskega bogoslužja.

Po zgledu Tomaža Akvinskega, ki pravi, da “per suam passionem Christus initiavit ritum christianæ religionis” (“po svojem trpljenju je Kristus začel obred krščanske vere”), lahko takoj ugotovimo, da je bil Kristus tisti, ki je začel krščansko bogoslužje, ko ga je nekrvavo uvedel pri zadnji večerji, da bi ga na Kalvariji uresničil v krvi. “Njemu dolgujemo ne le uvedbo milosti, ki je lastna sedmim zakramentom, kakor je to opredelil tridentinski koncil, ampak tudi zunanji obred treh najpomembnejših med njimi, krsta, evharistije in pokore. Za krst je določil vsebino in obliko […]. Pri evharistiji je prav tako določil snov – kruh in vino – in obliko v posvetilnih besedah, ki jih je izrekel med zadnjo večerjo: “Hoc est corpus meum … hic est sanguis meus”. […] Ker naj bi bila evharistija žrtev Nove zaveze in posledično najpomembnejše liturgično dejanje, je želel določiti tudi vsebinski način njenega obhajanja.” Na podlagi pripovedi sinoptikov je mogoče sklepati, da je Gospod Jezus:

• Uvedel evharistijo gratia agens, tj. z izgovarjanjem evharistične ali zahvalne formule, pri čemer je verjetno uporabil običajne judovske hvalnice, značilne za velikonočni obred, vendar vključene v to izjemno okoliščino; in predpisal, naj se njegovo dejanje ponavlja.
• Apostolom naročil, naj s tem, ko obnavljajo, kar je storil, obhajajo njegov spomin: “Hoc facite in meam commemorationem”, ali, kot bolje določa sveti Pavel, oznanjajo njegovo smrt: “Mortem Domini annuntiabitis donec veniat” (1 Kor 11,26).
• Želel, da bi spominska žrtvena daritev, ki naj bi jo apostoli ohranili, tako kot je to storil on, ohranila družabno obliko. Šlo je torej za žrtveno pojedino, pri kateri so verniki sodelovali z zaužitjem mistične Žrtve.

Na tem mestu se upravičeno vprašamo, ali je Jezus Kristus med svojim zemeljskim življenjem dal še druge liturgične norme. Odgovorimo lahko pritrdilno, kljub temu da je težko natančno ugotoviti, katere od njih dejansko izvirajo vse od njega. Dejansko:

• V Apostolskih delih je zapisano, da se je Jezus v času med vstajenjem in vnebohodom večkrat prikazal apostolom “loquens de regno Dei”. Po enem od najstarejših izročil Cerkve je med temi pogostimi srečanji med drugim določil tudi številne posebnosti bogoslužja. Ali ni pred svojo smrtjo rekel: “Veliko stvari vam še imam povedati, ki jih zdaj ne morete prenesti? Evzebij poroča, da je sveta Helena na Oljski gori v nekakšni jami zgradila majhno cerkev, v kateri so po starodavnem izročilu ‘discipuli et apostoli, [ …] arcanis mysteriis initiati fuerunt’. Testamentum Domini (5. stoletje) na “sam dan vstajenja spodbudi apostole, naj Gospoda vprašajo “quoniam canone, ille (scil. qui Ecclesiæ præest) debeat constituere et ordinare Ecclesiam [… ], quomodo sint mysteria Ecclesiæ tractanda” (po katerem pravilu mora tisti, ki je na čelu Cerkve, konstituirati in urediti Cerkev […], na kakšen način je treba obravnavati skrivnosti Cerkve); in Jezus odgovori tako, da jim podrobno razloži različne dele liturgije. To izročilo sprejema tudi sveti Leon, ki pravi, da “tisti dnevi med vstajenjem in vnebohodom niso minili v prazno, ampak so se v njih potrdili zakramenti in razkrile velike skrivnosti”.Sikst V. na to opozarja v svoji buli Immensa: “To pravilo verovanja in molitve, ki ga je Kristus učil svoje učence v štiridesetih dneh, ni katoličana, ki ne bi vedel, da ga je po njih zaupal svoji Cerkvi, da bi ga varovala in razvijala.”
• Sveti Klemen Papež, učenec apostolov (†99), v pismu skupnosti v Korintu omenja – kot smo že poročali – pozitivne Gospodove predpise glede reda, ki ga je treba upoštevati pri daritvah, hierarhiji in času liturgije.
• Sveti Justin po opisu celotnega reda evharističnega zbora trdi, da se ta obhaja na nedeljo, ker na ta dan naš Gospod “apostolis et discipulis visus, ea docuit, quae vobis quoque consideranda tradidimus”. To torej pomeni, da so takrat glavni deli maše vračali vse do Kristusovega nauka na dan njegovega vstajenja. Radi priznamo, da je trditev splošna; vendar tako Justin kot anonimni avtor Testamentum Domini očitno odražata razširjeno, starodavno in nikakor ne neverodostojno izročilo. Poleg tega že sama enotnost, ki jo najdemo na liturgičnem področju med krščanskimi skupnostmi prvih dveh stoletij, predpostavlja načelo avtoritete, način delovanja, se pravi prvobitno organizacijo, ki so jo morali voditi ne toliko apostoli kot Kristus sam”.