Danes si bomo pobliže pogledali t. i. 2. evharistično molitev. Glede nje in glede liturgije se je dobro zahvaliti internetu. Ta ima sicer tudi svoje slabe strani, vendar pa nam tudi omogoča vpogled v določene vire, ki bi nam sicer bili težje dostopni. Z nekaj kliki je tako vsakomur omogočen dostop do besedil, ki so bila doslej zaklenjena v knjižnicah in so bila izključno v domeni učenjakov in liturgistov; slednji, večinoma modernisti, pa jih vsekakor niso razkrivali.
Ali bolje rečeno, če so jih razkrili, so zapisali recimo naslednje: “Kar zadeva drugo [evharistično molitev], je treba upoštevati, da je skoraj dobesedno vzeta iz najstarejšega znanega liturgičnega besedila, iz apostolskega izročila sv. Hipolita Rimskega (začetek 3. stoletja). Tistega Hipolita, ki se je po nasprotovanju papežu sv. Kalistu, ki ga je obtoževal, da je preveč popustljiv do grešnikov, znašel skupaj z naslednikom tega papeža, sv. Poncijanom, prav tako kot on obsojenim zaradi vere na izgon na Sardinijo!” (Y. CONGAR, La crisi nella Chiesa e Mons. Lefebvre, Queriniana, 1976, str. 32). Ta prislov “skoraj dobesedno” smo poudarili, ker boste sami presodili, kako primeren je.
Tudi navaden vernik, ki je pripravljen malo raziskati (za začetek je dobro prebrati že liturgične spise tedanjega kardinala Ratzingerja), zlahka odkrije, da so te izjave prava mistifikacija, napačno prikazovanje zgodovine. Kot je dobro razumel George Orwell (v svoji preroški knjigi 1984), tisti, ki je sposoben na novo napisati preteklost, obvladuje prihodnost. Toda danes lahko po zaslugi interneta iz “lukenj spomina”, kamor so jih pregnali reformatorji, pridobimo pravo sliko.
Druga evharistična molitev, uvedena z novim misalom, ki ni le najbolj razširjena (tudi zato, ker je najkrajša), ampak naj bi bila zaradi pripisovanja Hipolitu starejša in bolj častitljiva od rimskega kanona tradicionalne maše, v resnici še zdaleč ni “skoraj dobesedno” enaka Hipolitovemu izvirniku. V 2. evharistično molitev (in v njeno ustrezno prefacijo, ki se jo v splošni rabi pogosto nadomeščena z drugim besedilom) je prenesena le približno polovica njegovih besed. Med drugim so bili izpuščeni izredno pomembni deli, ki pa so “modernističnim” ušesom nezaželeni: “zlomiti hudičeve verige, poteptati pekel, razsvetliti pravične, postaviti normo”, ali klicanje Svetega Duha po posvetitvi, “da utrdi njihovo vero v resnico, da te bomo hvalili in poveličevali po Jezusu Kristusu”. Nasprotno pa sodobna formulacija vsaj v dveh tretjinah dodaja besedilo, ki je povsem drugačno od Hipolitovega. Če kdo tega ne verjame, bo lahkko sam presodil iz te sinoptične primerjave: podčrtani deli so tisti, ki se dejansko ujemajo (in pogosto ne v samih besedah niti v njihovi umestitvi, temveč le v splošnih pojmih); tisti zapisani krepko so deli Hipolitovega kanona, ki so jih »reformatorji« povsem izločili; končno, deli, ki niso poudarjeni, pa so besede 2. evharistične molitve, ki so tuje Hipolitovemu besedilu.
Hipolitova anafora (okoli leta 215 n. št.)
Zahvaljujemo se ti, o Bog, po tvojem ljubljenem sinčku [puerum] Jezusu Kristusu, ki si ga v poslednjih časih poslal k nam kot rešitelja, odrešenika in glasnika tvoje volje; on je tvoja neločljiva Beseda, po kateri si ustvaril vse stvari in ti je bil po volji; ki si ga poslal z neba v deviško naročje in ga sprejel v maternico, se je utelesil in se razodel kot tvoj sin, rojen od Svetega Duha in Device. Da bi izpolnil tvojo voljo in ti pridobil sveto ljudstvo, je v trpljenju razširil svoje roke, da bi rešil trpljenja tiste, ki zaupajo vate. Ko se je prostovoljno izročil v trpljenje, da bi uničil smrt, zlomil hudičeve verige, poteptal pekel, razsvetlil pravične, postavil normo in razodel vstajenje, je vzel kruh, se vam zahvalil in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo, ki se bo za vas razlomilo.« Podobno je storil s kelihom in rekel: »To je moja kri, ki bo prelita za vas. Kadarkoli to počnete, počnite to v moj spomin.« Spominjajoč se njegove smrti in vstajenja, ti darujemo kruh in kelih ter se ti zahvaljujemo, da si nas napravil vredne biti v tvoji navzočnosti in ti dajati čast. In prosimo te, da pošlješ svojega Svetega Duha na daritev svete Cerkve in jo združiš v eno samo stvar, daj tistim, ki se udeležujejo svetih skrivnosti, polnost Svetega Duha, da potrdi njihovo vero v resnici, da te bomo hvalili in poveličevali po Jezusu Kristusu, tvojem sinu, za katerega ti gre slava in čast s Svetim Duhom v tvoji sveti Cerkvi zdaj in na veke vekov. Amen. [Pseudo-IPPOLITO, Tradizione apostolica, Introduzione, traduzione e note a cura di Elio Peretto, Roma, Città Nuova, 1996, pp. 108-111]
2. evharistična molitev (Misal 1970)
Prefacija: Res se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno, da se tebi, sveti Oče, vedno in povsod zahvaljujemo po tvojem ljubljenem Sinu Jezusu Kristusu, tvoji [živi – manjka v slovenščini] Besedi, po kateri si vse ustvaril. Njega si poslal, da bi nas osvobodil in odrešil. Postal je človek po Svetem Duhu in se rodil iz Device Marije. Da bi spolnil tvojo voljo in ti pridobil sveto ljudstvo, je v trpljenju razpel roke na križu, premagal smrt in razodel zmagoslavno vstajenje. Zato oznanjamo tvojo slavo z angeli in vsemi svetniki in združeni z njimi kličemo: Svet, svet svet…
Posvetitev: Resnično si svet, Gospod, naš Bog, vir vse svetosti. Zato posvéti, prosimo, po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in + kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ko je šel prostovoljno v trpljenje, je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas.« Prav tako je po večerji vzel kelih, se spet zahvalil, ga dal svojim učencem in rekel: Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi [izv. moja kri] nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse [izv. mnoge] preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin. Skrivnost vere. Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi. ali: Kadar uživamo ta kruh in pijemo iz keliha, oznanjamo tvojo smrt, Gospod, dokler ne prideš v slavi. ali: Reši nas, Odrešenik sveta, ki si nas s svojim križem in vstajenjem odrešil. Sveti Oče, spominjamo se Kristusove smrti in vstajenja. Darujemo ti kruh življenja in kelih zveličanja. Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti. Ponižno prosimo, naj nas Sveti Duh po prejemu Kristusovega telesa in njegove krvi združi, da bomo vsi eno. Spomni se Gospod, svoje Cerkve, razširjene po vsem svetu. Spopolni jo v ljubezni, skupaj z našim papežem I., našim škofom …, in vsemi, ki služijo oltarju. Spomni se tudi naših bratov in sester, ki so zaspali v upanju na vstajenje, in vseh ljudi, ki so umrli v tvoji milosti, in jim daj, da bodo gledali tvoje obličje. Prosimo te, usmili se nas vseh, da bomo v večnem življenju skupaj z božjo materjo Devico Marijo, z njenim ženinom svetim Jožefom, z apostoli in vsemi svetimi, ki so živeli v tvoji ljubezni, in te bomo hvalili in slavili po tvojem Sinu Jezusu Kristusu. Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu [izv. edinosti] Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov. Amen.
Iz tega prepisa in primerjave tako vidimo, kako so besede Y. Congarja debela laž, saj nimamo dobesedno prepisanih besed sv. Hipolita – ki je bil, na kar gre opozoriti – glede nauka precej vprašljiv, svojo slavo oltarja pa si je pridobil z mučeniško smrtjo. Poleg tega pa nimamo grškega izvirnika, ki se je izgubil, spisa pa ne pripisujejo sv. Hipolitu samemu, ampak psevdo-Hipolitu. Dobesednega torej ni prav nič, nekaj besedila je zelo podobnega, ker pa se večinoma tiste prefacije, ki je lastna 2. evharistični molitvi, ne moli, je velika večina besedila umetno ustvarjena. Poleg tega imamo na koncu še težavo slovenskega prevoda iz latinskega izvirnika, s katerim pa se tokrat ne bomo ukvarjali.