Česa nasprotniki tradicije ne razumejo

Naša ljubezen do tradicionalnega bogoslužja Cerkve je ljubezen, ki bi jo lahko imenovali “pietas” ali pobožnost v njenem najglobljem pomenu: je takšna ljubezen, kot jo imamo do domovine v vsej njeni konkretni lepoti in zapletenosti, patria ali domovina, za katero smo pripravljeni trpeti in umreti; je ljubezen do družinskih članov, s katerimi nas vežejo najintimnejše vezi generacije, poznanstva, dolgoživosti, spoštovanja, hvaležnosti in predanosti.

Človek je pobožen do tistega, kar ga doji, hrani, vzgaja, dviguje; smo členi žive verige, ki se vrača v preteklost in gre v prihodnost. Ta pobožnost je nekaj tako globokega, da jo je komaj mogoče natančno opisati: je tako psihološka kot ontološka, tako v kosteh kot v duši, bolj stvar srca kot glave (kar pa ne pomeni, da je ne bi mogli zagovarjati, če bi bili prisiljeni; vendar je besede ne morejo opisati v celoti).

Ta pobožnost je tisto, kar spodbuja katoličane, ki poznajo in ljubijo tisočletno liturgijo latinske Cerkve. Ta pobožnost sčasoma raste, saj smo tako rekoč vedno bolj vcepljeni v družino svetnikov in modrosti stoletij. To ni nekakšna “izbira” na tržnici ali “tolažba”, ki jo iščemo iz sebičnih razlogov. Čez nekaj časa postane preprosto to, kdo in kaj smo kot katoličani, ki častimo Boga in ljubimo lepoto njegove svetosti, ki jo doživljamo v tem navdušujočem daru njegove Previdnosti – in ki je, ko poglabljamo svoje korenine v izročilo, preprosto ne najdemo niti v najboljši od najboljših Novus Ordov; ker je to drug obred, druga družina in krvna linija – drug svet. Vsaj tako bi to opisal po desetletnih izkušenj z vsakim od njih (večino tega časa sočasno, dokler nisem mogel več prenašati neskladja med obredoma). Tako hitro bi se bili pripravljeni odpovedati starodavnim cerkvenim obredom, kot bi se bili svojim materam in očetom, možem in ženam, sinovom in hčeram.

Ker imamo opraviti z duhovno-etično-eksistencialno vezjo v jedru osebe, lahko vidimo, da so napadi na TLM v splošnem obsojeni na neuspeh in da se bodo celo obrnili proti napadalcu. Ta vojna še zdaleč ni bitka za “zunanjost”, temveč gre za to, kar je najgloblje v človekovem srcu – za kraj, kjer vera postane meso, lepota postane življenje in molitev postane resnična.Toda tisti, ki so zunaj, ki niso okusili tega daru, tega ne bodo nikoli razumeli; mislili bodo, da je dovolj (ali “bi moralo” biti dovolj), če obstaja ukaz avtoritete, in potem bomo vsi po vrsti ubogali. Kako neumni, kako popolnoma slepi so!

Ne krivim ljubiteljev in apologetov novih liturgičnih oblik za njihovo napačno presojo bratov. Novi obrazci so izmišljotine časa, stroji za molitev, okraski in knjige, ki jih je mogoče po mili volji spreminjati, v trenutku vsiliti in v hipu odstraniti. Takšne stvari ne morejo graditi globoke, trajno zavezujoče, srčne predanosti in preprosto ne morejo biti pobožne. So kot kosi oblačil, ki jih po potrebi slečeš in oblečeš.

Zato zaverovani privrženci Novus Orda – predvsem tisti, ki se jih je komaj dotaknilo sanjarjenje Benedikta XVI. o “vzajemni obogatitvi”, ki ni bilo kaj več kot upanje, da se bo z njim začelo novo liturgično gibanje (in če pogledate, kako Frančišek obhaja sv. mašo, boste videli, da se Benediktova vizija ni dotaknila niti njegove sence) – ti privrženci na temeljni ravni *ne morejo* razumeti svojih tradicionalnih bratov. Zato jim skušajo “pomagati” ali jih celo “disciplinirati”, in s tem še naprej delajo najbolj nenavadne samouničujoče napake in zmote, ki so seme mučeništva na drugi strani.

dr. Peter Kwasniewski

This is what the anti-traditionalists do not understand: Our love for the traditional worship of the Church is the kind…

Objavil/a Peter Kwasniewski dne Petek, 15. julij 2022

Prevod: Matevž Hribernik