Spreobrnitev sv. Pavla

25. prosinec ali januar.
Spreobrnitev sv. Pavla (okoli l. 35).

Iz Življenja svetnikov in svetnic božjih – spisal dr. J. Rogač, Celovec, 1906.

Kraj široke puščave, šest dni hodá, od Jeruzalema stoji, kakor zelen otok sredi peščenega morja, prestaro in lepo mesto Damask. Jutrovci ga imenujejo rajsko mesto. Kostanjevi gozdiči in oljkovi logi so zasajeni krog mesta, prepuhteva ga vonj cvetličnih gred in dišečih sadežev, hladi ga vrvranje bistrih studencev in voda obilo vodnjakov. Skozi 100 let so tam stolovali kalifi (mohame­danski carji). Sablje damaške in noži tam kovani daleč slové; mekanski romarji se zbirajo tam ; velike karavane ali tovornije bagdanske in halebske počivajo tam in kupčija v Damasku je velika. Za kristjane pa je to mesto kaj imenitno zavoljo spre­obrnitve sv. Pavla.

Pavel, ki mu je bilo poprej Savel ime, je bil sin judovskih starišev, naseljenih v Tarzu, glavnem mestu Cilicije, kjer so imeli rimljansko občanstvo. Oče, farizej, nameni sina za učiteljski stan. Zatorej ga pošlje v Jeruzalem, da bi se tam v učilnici slovečega rabija Gamaliela korenito izučil v svetem pismu in v farizejskih postavah. Pridni in učni Savel prekosi v znanju vse tovariše. Kmalu se privadi po šegi farizejev ostro živeti, ker misli, da družba farizejev vse bolj popolnoma živi kakor drugi ljudje, in vse obrede judovske natanko spolnuje. Ali farizeji so bili napuhnjeni svetohlinci, najbolj srditi sovražniki nauka pohlevnega Jezusa. Tudi Savel se po njih ves navzame črta do sv. vere Jezusove. On ves gori za slavo svojega od Boga izvoljenega in tolikanj obdarovanega ljudstva, za veljavo Mojzesove postave in za častitljivost farizejskih izročil; zatorej mu je Jezus le kriv goljufen prerok, so mu kristjani le grdi izdajavci Mojzesa in Boga. Napihnjen svoje krive učenosti ne spozna resnice Jezuso­vega nauka in bolj ko gori za judovsko vero, huje sovraži krščan­stvo. Notranji ogenj šine mu iz srca in zašvigne v puhteč pla­men, da začne preganjati učence Kristusove in hoče vse pokončati.

Pač je morda slišal bistroumno prepiranje razsvetljenega Štefana, morda tudi mogočno pridigo apostolov pred vsem ljudstvom, videl tudi čudesa in znamenja, ki so je delali v Jezuso­vem imenu. Bil je priča prelepih čednosti vernikov, njih neomagljive vere, njih goreče ljubezni, njih vesele potrpežljivosti v življenju in v smrti: ali vse to mu le še bolj razdraži srd do kristjanov. Silno hudega počne po svoji lažnivi vesti zoper cerkev Jezusovo, na­draži Jude nad sv. Štefana in varuje oblačila tistih, ki so ga kamenjali. Savel sliši Štefana moliti za svoje kamenjavce, in ta molitev je izprosila tudi sovražnemu Savlu milost spreobrnitve. Zatorej pravi sv. Avguštin, da bi cerkev Pavla ne imela, ko bi sv. Štefan zanj molil ne bil.

Prelita kri sv. Štefana še Savlu ne pogasi ognja srditosti zoper kristjane. Savel po Jeruzalemu od hiše do hiše iztika ver­nike in je izdaja judovski gosposki, da je hudo kaznuje. Savel sam pové, da je bil med sovražniki imena Jezusovega najhujši, ki je preganjal cerkev božjo. Može in žene goni v shodnico in je daje krvavo s šibami tepsti, ako niso kleli Jezusa, ter misli celo, da Bogu posebno služi, če preganja kristjane. Vsi verniki blizu in daleč zvedo Savlovo neusmiljeno dejanje in se tresejo že, če le slišijo ime tega sovražnika. Pa Savlu je še vse to pre­malo; še hujše se jim grozi, ker hoče krščansko ime povsod do cela zatreti. Naprosi torej velike judovske duhovne, da mu na­pišejo pooblastilna pisma v mesto Damask do tamošnjih shodnic, da gre in vernikov poišče, in ako jih najde, moških ali ženskih, vklenjene prižene v Jeruzalem. — Poglejte, govori sv. Avguštin, Savlova dela; velike so bile njegove zasluge, pa v pogubljenje bi mu bile. ko ga ne bi bil Bog. ki ga je bil izvolil že v materinem telesu, po svoji milosti z vsegamogočnim glasom zaklical in spreobrnil.

Savel potuje v Damask in več srditih Judov, njegovih pomaga­čev, ž njim. Bilo je ravno opoldne in on že blizu mesta. Glej! nanagloma obsije Savla nebeška svet­loba, in on pade na tla. Bog je hotel ponižati nje­gov napuh, pravi sv. Kri­zostom, da bi ga pripravil povelja njegova v poni­žnosti sprejeti. Na tla ga je vrgel, da bi ga zopet vzdignil in ga prenaredil iz derečega volka v pohlevno jagnje, iz srditega preganjavca v neprestrašenega oznanovavca sv. evangelija, v vrlega učenika narodov. Savel na tleh ležé zasliši glas: »Savel! Savel! kaj me preganjaš?« On pa reče: »Kdo pa si, Gospod?« in glas mu odgovori: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš; težko ti je brcati proti ostnu.« (Z ostnom so zbadali živino, da je hitreje šla; tako zdaj spodbada Jezus Savla s svojo milostjo: upirati se jej mu bode v pogubo.) Savel strme in trepetaje reče: »Gospod, kaj hočeš da storim?« In Gospod mu veli: »Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti bo pove­dalo, kaj ti je storiti.« Tisti možje pa, ki so ž njim hodili, so ostrmeli in stali, ker so sicer slišali glas, pa nikogar niso videli.

Savel vstane, pa z odprtimi očmi nič ne vidi. Peljejo ga torej za roke in ga pripeljejo v mesto Damask. Bog ga je na te­lesu oslepil, uči sv. Avguštin, da bi ga na duši razsvetil. Savel je imel v Damasku znanca, Juda po imenu; pri njem ostane, in tri dni ne jé in ne pije, ampak le moli in joka, obžalovaje zmote in pregrehe svojega dozdanjega življenja, ter prosi Boga, da bi mu je milostivo prizanesel. Bil je pa v Damasku prav pobožen in bogaboječ mož, Ana­nija po imenu, ves goreč učenec Jezusove vere. Njemu Gospod reče v pri­kazni: »Ananija! vstani in idi v ulice, ki se ime­nujejo ravne ; in vprašaj v Judovi hiši po Taržanu, Savlu po imenu; zakaj glej, on moli.« Tisti hip vidi tudi Savel v prikazni moža, Ananija po imenu, noter priti in roke nanj položiti, da bi spet prejel pogled. Ananija pa ves prestrašen odgovori, rekoč: »Slišal sem od mnogo ljudi, koliko hudega je storil ta mož tvojim svetcem (slu­žabnikom) v Jeruzalemu, in tukaj ima oblast od velikih duhovnov, zvezati vse, kateri kličejo v tvoje ime.« Gospod pa mu reče: »Idi, ker izvoljena posoda mi je on, da nese moje ime pred ne­vernike in kralje in Izraelove otroke. Zakaj pokazal mu bom, koliko mu je treba trpeti za moje ime.«

In Ananija gre in stopi v hišo, položi roke nanj ter reče: »Savel, brat! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na potu, po ka­terem si šel, me je poslal, da spregledaš in bodeš napolnjen s sv. Duhom.« In zdajci so padle od njegovih oči kakor luskine in je spregledal in vstal. Ananija mu dopové, kako ga je Bog izvolil, njegovo ime po vsem svetu oznanovati, ter ga krsti. In Savel vzame jedi in se pokrepča in ostane še nekoliko dni pri učencih, ki so bili v Damasku. Savel ves napolnjen s sv. Duhom začne brez odloga Jezusovo vero srčno oznanovati in pričati, da je Kristus sin božji in obljubljeni Mesija. Vsi se zavzemó, ko to slišijo ter rekó: »Ali ni ta tisti, ki je preganjal v Jeruzalemu nje, kateri so klicali v to ime in je zato sem prišel, da bi je zvezane peljal k velikim duhovnom?« Ali Savel prihaja čedalje močnejši in v Damasku krepko zavračuje trdovratne Jude. Potem se umakne v bližnjo arabsko puščavo, kjer se tri leta pripravlja na svoj apostolski poklic. Jezus mu tukaj sam razodene vse, kar je bil prej razodel drugim apostolom. Okoli l. 38. pride Savel zopet v Damask ter v shodnici srčno oznanuje Jezusa. Judje pa se tolikanj razsrdé, da ga hočejo umoriti. Strežejo ga pri vratih noč in dan, ali učenci ga denejo v koš in po zidu spusté doli. Ko pride srečno v Jeruzalem, boje se ga vsi verniki; ko pa zvedó njegovo čudno spreobrnitev in srčno obnašanje v Da­masku, zveselé se vsi in hvalijo Bogá.

Res neznansko veliko je delal in trpel za Jezusovo ime, to nam spričuje zgodovina. Komaj prejme sveti krst, že nima nobene druge misli in želje, kakor le Kristusa križanega ; Kristus je njegovo življenje in njegova ljubezen, njegovo hrepenenje in njegovo zveličanje. Če tudi so ga judje natolcevali, preklinjevali, preganjali, če tudi so ga pogani zaničevali, zasramovali, pred sodbo vlačili — on ni nič maral za to: on je bil Kristusov v življenju in v smrti. Spreobrnitev Pavlova je spreobrnitev polovice svetá, in zatorej cerkev hvaležna obhaja spomin tega blagovitega čudeža.

O pravem kesanju ali spreobrnitvi.

Sv. cerkev, obhajajoča spomin čudne spreobrnitve sv. Pavla, ima trojen namen. Najprej, da Boga zahvali, ker je v sv. Pavlu jej dal gorečega oznanovavca svojega sina Jezusa Kristusa in njegovih naukov; drugič, da nam pokaže, kako neskončna je milost božja, da tudi najtrdovratniše srce more omečiti in spreobrniti, in da ni mogoče, vsegamogočni volji božji ustavljati se; in tretjič, da nam pred oči postavi vzgled pravega kesanja in spreobrnitve. Da spreobrnitev sv. Pavla ni bila le navidezna, to je sam v dejanju pokazal; zakaj postal je ves drug, nov človek. Bil je poprej prevzeten, napihnjen, zdaj je bil po­nižnega srca ; bil je poprej togoten, srdit, zdaj ves krotek ; poprej ni poznal prave ljubezni do bližnjega, zdaj je bil do vseh ljudi poln sočut­nosti, poln potrpežljivosti ; vsem je hotel vse biti, da bi vse Kristusu pri­dobil. Bil je poprej sovražnik križa, zdaj je križ tako ljubil, da je le v križu iskal vse svoje slave, vse časti, in da ničesar ni bolj želel, kakor s Kristusom križan biti. K tej iskreni ljubezni do križa ga je posebno nagibalo njegovo bridko kesanje zavoljo poprejšnjih grehov. Imenoval se je vedno le največjega grešnika in je noč in dan objokoval svoje nekdanje zmote. Zatorej je sv. Pavel res lep vzgled prave spreobrnitve.

O ko bi tudi ti, kristjan ! dobro premislil in v srce si vtisnil to spreobrnitev sv. apostola. Marsikateri se ziblje v tej goljufni misli, da pravo skesanje obstoji v tem, da človek le svoje grehe spozna in se jih spove, če tudi mu ni mar, res poboljšati se ali se spremeniti v drugačnega človeka. Taka spreobrnitev je le na videz pred ljudmi, pred Bogom pa nima nikakoršne cene. Ako si imaš očitati pregrešno življenje, moraš se z vsem srcem k Bogu obrniti. Prizadevati si moraš, da pričneš čisto novo življenje ; moraš torej ravno narobe delati, nego si prej bil navajen, kakor je storil tudi sv. Pavel, in v zatiranju svojih slabih nagnjenj ne smeš opešati nikdar, dokler jih nisi popolnoma ukrotil. Tudi sv. Pavel se je bojeval do konca, in ker je bil stanoviten, zato je krono dobil.

Molitev.

O usmiljeni Jezus ! ki si sv. Pavlu milostivo podelil moč, da je bojeval dober boj ; pridi tudi meni na pomoč, da bom stanovitno pre­magoval svoja slaba nagnjenja, zlasti napuh in ljubezen do sveta, tvoj križ ljubil in tako dosegel krono večne slave. Amen.