Intervju: kardinal Raymond Leo Burke



Liturgijo
je treba pripeljati nazaj k resničnemu Drugemu vatikanskemu cerkvenemu zboru 
Kardinal
Burke govori o konferenci Sacra Liturgia 2013 

Maribor, 17.8. 2013
Zlorabe svetega
bogoslužja, ki so sledile reformam Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, so
»tesno povezane« z velikim delom moralnih zablod, ki obstajajo v današnjem
svetu, pravi kardinal Raymond Leo Burke. 
V ekskluzivnem pogovoru
za ZENIT ob robu konference Sacra Liturgia 2013, pomembnega mednarodnega
srečanja, ki je bilo v Rimu ob koncu junija, Američan z najvišjim položajem v
Vatikanu pravi, da so slaba bogoslužja pripeljala tudi do »lahkotnosti v
katehezi«, katere obseg je bil »nezaslišan« in je rodove katoličanov slabo
pripravil na soočenje z današnjimi izzivi. 
V razgovoru, med
katerim smo se dotaknili številnih tem, kardinal Burke, ki je prefekt vrhovnega
sodišča apostolske signature, razlaga tudi pomen liturgičnih predpisov, pristop
papeža Frančiška k liturgiji in to, zakaj je sveto bogoslužje življenjskega
pomena za novo evangelizacijo. 
ZENIT: Vaša eminenca,
na kaj ste upali pred to konferenco? 
Kardinal Burke: Upal
sem, da bo prišlo do vrnitve k nauku Drugega vatikanskega ekumenskega
cerkvenega zbora o svetem bogoslužju. Pravzaprav sem upal na poglobitev in
primerno ovrednotenje kontinuitete v nauku o svetem bogoslužju skozi cerkveno
zgodovino. Slednja se odraža tudi na Drugem vatikanskem ekumenskem cerkvenem
zboru, vendar je to nekaj, kar se je po koncilu zameglilo. Menim, da smo
omenjeno v veliki meri dosegli. 
ZENIT: Prihajamo sedaj
iz tega obdobja zameglitve? 
Kardinal Burke: Da. Že
papež Pavel VI. si je zelo intenzivno prizadeval, za njim pa sta se Janez Pavel
II. in Benedikt XVI. skrbno trudila, da bi obnovila pravo naravo svetega
bogoslužja kot daru bogočastja, ki nam ga je dal Bog in ga zato Bogu na
najodličnejši način dolgujemo. On nas uči, kako naj ga častimo. Ne gre torej za
človekovo iznajdbo, ampak za Božji dar nam. 
ZENIT: Kako pomembno je
zdravo razumevanje bogoslužja v današnji Cerkvi? Kako lahko pomaga
evangelizaciji? 
Kardinal Burke: Zame je
to temeljnega pomena. Gre za pomembno področje kateheze, za razumevanje
bogočastja, primernega Bogu. Prve tri izmed desetih zapovedi imajo opraviti s
pravilnim odnosom do Boga, predvsem kar zadeva bogočastje. Le, če razumemo svoj
odnos z Bogom v opravljanju bogočastja, lahko razumemo pravilno zaporedje vseh
drugih odnosov, v katere vstopamo. Kot je papež Benedikt XVI. povedal v svojem
čudovitem poučevanju o svetem bogoslužju (in kar je tolikokrat izrazil), gre za
povezavo med bogočastjem in pravilnim ravnanjem, bogočastjem in zakonom,
bogočastjem in disciplino.  
ZENIT: Nekateri trdijo,
da gre pri bogoslužju predvsem za estetiko in da ni tako pomembno kot, denimo,
dobra dela, opravljena v veri. Kakšen je vaš pogled na omenjeni argument, ki ga
pogosto slišimo? 
Kardinal Burke: Gre za
razširjeno napačno pojmovanje. Predvsem gre pri bogoslužju za Kristusa. Gre za
Kristusa, ki je živ v svoji Cerkvi, proslavljenega Kristusa, ki prihaja v našo
sredo in deluje za nas v zakramentalnih znamenjih, da bi nam dal dar večnega
življenja in nas odrešil. To je vir vseh resničnih del ljubezni, ki jih
opravljamo, vseh dobrih del, ki jih naredimo. Tako bo oseba, katere srce je polno ljubezni in želi opravljati
dobra dela, kot Mati Terezija, svojo prvo pozornost namenila bogočastju, da bo,
ko bo odšla delat dobro revežu ali človeku v stiski, slednje na ravni Boga
samega, ne pa na človeški ravni.  
ZENIT: Nekateri tudi pravijo,
da je ukvarjanje z liturgičnimi predpisi po nepotrebnem legalistično, da gre za
zatiranje duha. Kako naj odgovorimo na to? Zakaj naj bi nas skrbeli liturgični
predpisi? 
Kardinal Burke: Liturgični
predpisi nas disciplinirajo, da bi imeli svobodo čaščenja Boga. Če jih ni, smo
ujetniki, smo žrtve ali sužnji bodisi svojih lastnih zamisli, relativnih
zamisli o tem ali onem, bodisi ujetniki skupnosti ali česar koli drugega. A liturgični predpisi varujejo
objektivnost svetega bogoslužja in odpirajo prostor v nas, svobodo, da bi Boga
častili, kakor je Njemu všeč. Tako smo lahko gotovi, da ne častimo samih sebe
ali hkrati, kot pravi Akvinec, nekakšnega ponaredka pravega bogočastja.
ZENIT: Gre torej za to,
da dobimo nekakšen vzorec? 
Kardinal Burke: Natanko
tako, gre za to, kar disciplina omogoča v vseh vidikih našega življenja. Če
nismo disciplinirani, nismo svobodni.  
ZENIT: Kako ste
dojemali stanje bogoslužja v župnijah, za katere ste bili odgovorni, ko ste
bili škof ordinarij v ZDA? Kaj so po vašem mnenju prednostne naloge bogoslužne
prenove v življenju današnjih škofij? 
Kardinal Burke: V obeh
škofijah, kjer sem služboval, je bilo seveda veliko čudovitih vidikov, verniki
so imeli močan občutek za sodelovanje. Naletel pa sem tudi na nekatere sence,
kakor jih je imenoval papež Janez Pavel II., na izgubo evharistične vere,
izgubo evharistične pobožnosti in na določene bogoslužne zlorabe. In kot škof
ordinarij sem moral o njih spregovoriti, kar sem poskušal najbolje, kar sem
mogel. A ko o njih spregovoriš, vedno poskušaš pomagati tako duhovniku kot
vernikom, da bi razumeli globoke razloge za cerkvene predpise, razloge, zaradi
katerih določena zloraba ne samo ni v pomoč svetemu bogoslužju, marveč ga
dejansko zavira ali kvari.  

ZENIT: Rečeno je bilo,
da gresta sveto bogoslužje in podpiranje življenja skupaj, da je pri tistih, ki
Boga častijo pravilno, verjetnejša želja, da bi na ta svet rodili otroke. Lahko
razložite, zakaj je tako? 

Kardinal Burke: Sveto
bogoslužje in zlasti sveta evharistija sta v prvi vrsti tista, v katerih
gledamo ljubezen, ki jo Bog izkazuje vsakemu človeku brez izjeme, brez meja,
začenši s prvim trenutkom spočetja, ker je Kristus svoje življenje, kot je
dejal, daroval za vse ljudi. Spomnite pa se, da nas uči, da vse, kar storimo za
najmanjšega izmed njegovih bratov, storimo neposredno zanj. Z drugimi besedami,
v evharistični daritvi se poistoveti z vsakim človeškim življenjem. Tako
evharistija po eni strani navdihuje veliko spoštovanje do človekovega
življenja, spoštljivost do njega in skrb zanj, hkrati pa med poročenimi
navdihuje veselje, da bi spočeli, da bi sodelovali z Bogom v prinašanju novega
človeškega življenja na ta svet. 
ZENIT: Konferenca Sacra
Liturgia se je ukvarjala z obhajanjem bogoslužja, a tudi z vzgojo zanj. Kakšen
temelj bogoslužne vzgoje potrebujemo v naših župnijah, škofijah in predvsem v
naših semeniščih? 
Kardinal Burke: Prva
pomembna lekcija, ki bi jo morali učiti, je, da je sveto bogoslužje izraz Božje
pravice, da prejme od nas bogočastje, ki je Zanj primerno, in da slednje
priteka iz tega, kar smo. Smo Božje stvari in tako sveto bogoslužje na zelo
poseben način hkrati izraža neskončno Božje veličastvo in naše dostojanstvo
edinega ustvarjenega bitja na Zemlji, ki ga lahko časti, ki lahko, z drugimi
besedami, povzdigne svoja srca in misli k Njemu v hvalnicah in bogočastju. To
bi bila torej prva lekcija. Potem prihaja skrbno preučevanje razvoja
bogoslužnih obredov skozi stoletja, pri čemer cerkvene zgodovine ne bi smeli
gledati kot nekakšnega kvarjenja teh obredov. Cerkev je skozi čas v pravem
pomenu prihajala do vedno globljega razumevanja svetega bogoslužja in je to
izrazila na različne načine, najsi je šlo za sveta oblačila, svete posode,
sveto arhitekturo, celo za sveto perilo, ki ga uporabljamo pri sveti maši. Vse
to so izrazi bogoslužne resničnosti in zato je potrebno omenjene stvari
natančno preučevati, seveda pa tudi odnos med bogoslužjem in drugimi vidiki
naših življenj. 
ZENIT: Znani ste po
obhajanju izredne oblike rimskega obreda. Zakaj je papež Benedikt sprostil njeno
uporabo in kakšno vlogo naj bi odigrala 
v Cerkvi 21. stoletja?
Kardinal Burke:  Kar je papež Benedikt XVI. uvidel in izkusil,
tudi s posredovanjem tistih, ki so prihajali k njemu in so bili zelo zavezani
temu, kar sedaj imenujemo izredna oblika, tradicionalni maši, je bilo, da je v
reformah, kakor so bile po koncilu uvedene, prišlo do temeljnega nesporazuma.
Ta je bil v tem, da so se reform lotili s predpostavko, da gre za prelom, da je
bil način, na katerega so mašo obhajali do koncila, v nečem radikalno
pomanjkljiv in da mora priti do resnično nasilne spremembe, redukcije
bogoslužnih obredov in celo uporabljanega jezika, in to v vseh ozirih. Da bi
torej obnovil kontinuiteto, je sveti oče podelil široko možnost za obhajanje
svetih obredov, kakor so jih obhajali do 1962, pri čemer je izrazil upanje, da
bo med tema dvema oblikama istega obreda – saj gre za isti rimski obred, ki ne
more biti drugačen, gre za isto mašo, isti zakrament sprave in tako naprej –
prihajalo do medsebojnega bogatenja. In da se bo kontinuiteta popolneje
izražala v tem, kar nekateri imenujejo »reforma reforme«.  
ZENIT: Papež Frančišek
je v mnogih pogledih drugačna osebnost od Benedikta XVI., vendar težko
verjamemo, da bi bile med njima bistvene razlike, kar zadeva pomembnost svetega
bogoslužja. So tu kakšne razlike? 
Kardinal Burke: Sploh
jih ne vidim. Sveti oče doslej seveda ni imel priložnosti, da bi s položaja
svoje avtoritete kar koli učil o svetem bogoslužju, a stvari, ki jih je o njem
doslej povedal, vidim v popolni kontinuiteti s papežem Benediktom XVI. Pri
svetem očetu vidim tudi veliko skrb za spoštovanje naukov papeža Benedikta XVI.
in njegovih predpisov, in ravno to je tisto, kar papež Frančišek počne. 
ZENIT: Ta konferenca se
ozira na petdeset let po odprtju Drugega vatikanskega cerkvenega zbora,
decembra pa bo minilo petdeset let od sprejetja njegove konstitucije o svetem
bogoslužju. Omenili ste že, da liturgična prenova ni bila tisto, kar je želel
koncil, a kaj menite o razvoju stvari v prihodnosti? Kakšen je vaš pogled
naprej, predvsem kar zadeva mlade? 
Kardinal Burke: Mladi
se sedaj vračajo nazaj in preučujejo besedila Drugega vatikanskega cerkvenega
zbora z njegovimi resnimi besedili o teologiji liturgije, ki ostajajo še danes
veljavna. Preučujejo obrede, kakor so bili obhajani, saj se trudijo razumeti
pomen in različne elemente tega obreda in obstajata veliko navdušenje in
zanimanje zanj. Vse omenjeno je, kot verjamem, usmerjeno k intenzivnejšemu izkušanju
Božje navzočnosti med nami skozi sveto bogoslužje. Ta transcendentni element je
bil na žalost izgubljen, ko je prišlo, če se tako izrazim, do zastranitve
reforme in njene izrabe za druge namene. Gre za občutek za transcendentnost
Kristusovega delovanja v zakramentih. 
ZENIT: Ali to odraža
izgubo svetega v družbi kot celoti? 
Kardinal Burke:
Dejansko je tako. Po mojem mnenju ni dvoma, da so zlorabe v svetem bogoslužju,
redukcija slednjega na neko obliko človekove dejavnosti, tesno povezane z
veliko moralne pokvarjenosti in z lahkotnostjo v katehezi, katere obseg je bil
nezaslišan in je rodove katoličanov slabo pripravil na soočenje z izzivi našega
časa. To lahko vidite na celotni paleti cerkvenega življenja. 
 ZENIT: Papež Benedikt
je nekoč dejal, da lahko krize, ki jih vidimo v današnji družbi, povežemo s
težavami v liturgiji. 
Kardinal Burke: Da, o
tem je bil prepričan in rekel bi, da sem o tem prepričan tudi sam. Seveda je
bilo pomembneje, da je bil o tem prepričan on, vendar menim, da je imel popolnoma
prav.
   
VIR: Zenit 
Nekaj slik svete maše v Mariboru na prijateljskem blogu, KLIK